...

BLOG: Mesto, kakršno želim

Današnje podobe mestnih središč v prometnih konicah, ki jih dan za dnem opazujemo skozi okna hiš in stanovanjskih blokov, o katerih beremo v medijih in katerih podobe gledamo po televiziji, predstavljajo v zgodovini razvoja mest pravzaprav le kratek hip. Nam, ki živimo v tem času, pa pomenijo nekaj večnega, neobhodnega in samoumevnega.

Ko gledamo stare fotografije, stare razglednice ali arhivske filmske posnetke, pa bržkone marsikdo opazi veliko praznega prostora v mestnih središčih, ki ga danes zaseda avtomobilska pločevina. Redke avtomobile, ki brez zastojev ali upočasnitev brzijo skozi mestna središča, pa obkrožajo kolone kolesarjev in pešcev, ki hitijo po vsakodnevnih opravkih.

Razvoj, migracije in tehnološki napredek so neizogibno pustili posledice tudi na prometu, in to do take mere, da cestne povezave preprosto ne zmorejo več požirati vseh vozil, ki se zgrinjajo po vpadnicah v mestna središča. Živčnost, trobljenje, nekultura in boj za parkirna mesta postajajo vsakdanja praksa in pogosta tematika pogovorov. Mestne oblasti skušajo s parcialnimi in kratkotrajnimi rešitvami na hitro zadovoljiti interese vseh, zato brez pravega reda nastajajo nova parkirišča, krožišča, enosmerne ulice ali v prostor slabo umeščene kolesarske poti.

Želim si, da bi bila Nova Gorica drugačna od povprečja. Sam že vrsto let vsaj 90 % poti na krajše in srednje razdalje ne glede na vremenske in druge neprilike opravim na kolesu in takšen način urbane mobilnosti prenašam tudi na svoje potomce in ostale družinske člane. Tako se redno srečujem s preprekami in nevarnostmi, ki šibkejše udeležence v prometu vsakodnevno postavljajo v neenakopraven položaj.

Mesto, ki si ga želim, ohranja zelene površine, ki se ne umikajo parkiriščem za avtomobile. Mestni avtobusi vozijo na alternativna goriva in imajo tako uporabne trase in urnike, da jih ljudje lahko dejansko uporabljajo. Vozni redi so prilagojeni prihodom vlakov na železniško postajo, avtobusi pa nenehno krožijo med parkirišči na mestnem obodu, kamor se z osebnimi vozili pripeljejo dnevni migranti iz bolj oddaljenih krajev. Na teh parkiriščih so poleg mestnih avtobusov na voljo tudi kolesa in e-kolesa za izposojo, ki jih lahko uporabniki pustijo na različnih točkah v mestu. Do vseh mobilnostnih storitev je moč dostopati z eno samo kartico ali z mobilno aplikacijo. Ob mestnih ulicah so na voljo električna vozila, ki si jih je mogoče izposoditi po enakem principu kot kolesa in je z njimi moč opraviti večje nakupe ali prepeljati težje tovore, nato pa jih preprosto pustiti na označenih mestih.

Verjamem, da se doba avtomobilske mobilnosti na krajše in srednje razdalje počasi končuje. Mesta postavtomobilske dobe bodo spet imela več površin za igro, pogovor ali drugačne oblike transporta. Avtomobile bomo seveda ohranili za daljše in občasne poti, v mestu pa bodo avtomobili v solastništvu ali celo v javnem sistemu „car-sharing“ postali čisto realna opcija. Ljudje smo po naravi razvajeni in leni; dokler se nam neki sistem popolnoma ne poruši, nismo pripravljeni iskati novega. Vendar se pri avtomobilskem prometu v večjih mestih vse bolj dogaja prav to. Trenutke, v katerih družine zjutraj skupaj odhajajo v službo in v šolo, neproduktivno zabijamo v prometnih konicah in iskanju parkirnega prostora, namesto da bi se na delo odpravili z drugimi oblikami prevoza, kjer bi ta čas lahko združili s kratko jutranjo rekreacijo na kolesu ali pripravo na sestanek ali pouk na udobnem sedežu primestnega vlaka.

Želim si, da bo Nova Gorica nekoč mesto, kakršno želim.

Gabrijel Fišer