Odgovora na to vprašanje še nisem dobila. Nikakršnega. Niti s strani mestne občine Nova Gorica niti od kogarkoli. Zato se danes ponovno sprašujem in vas sprašujem: »Je Nova Gorica mesto prijazno invalidom, DA ali NE?«
Moj odgovor je: NE!!!
Sem invalidka, za gibanje po mestu uporabljam mini skuter ali voziček z dodatnim pogonom. Avto imam parkiran pred hišo in ga uporabljam le, če moram kam daleč. V dežju, v burji, v mrazu…me boste srečali na ulicah Nove Gorice. Pa druge invalide tudi, s skuterji, s hoduljami, palicami, berglami…
Srečujemo se, vsak dan se srečujemo, invalidi. Izmenjamo kakšno besedo, vsi nasmejani, vsi srečni in hvaležni, da nam je dana ta možnost, da se lahko gibljemo. Vsak na svoj način, vsak srečen in hvaležen za pripomoček.
Kdaj pa kdaj pa kakšen vendarle pojamra, recimo gospod, ki jih šteje preko devetdeset: »Veš Zarja, v mestu pa je za nas slabo poskrbljeno. Moj skuter nima amortizerjev, zato občutim, še kako, vsak prehod na pločnik ali z njega. Zelo slabo so narejeni, previsoka stopnička je, "preruka" me tako, da me zaboli v hrbtu. Pa tudi vozniki, nekateri, so zelo nestrpni, ne morejo se ustaviti, ko me vidijo, da čakam na prehodu za pešce. Velikokrat so avtomobili parkirani pred klančinami, ki nam omogočajo prehod na pločnik ali z njega. Skratka stanje je za nas, ki smo invalidi, še kar alarmantno«, zaključi dvaindevetdesetletnik. Čil in prijeten možak, simpatičen sogovornik, moder mož, ki se včasih pritoži tudi nad občinskim vodstvom. A ne bom o tem. Morda kdaj drugič.
Popolnoma se strinjam z njim. Z gospodom, ki si ta naziv zasluži.
Tudi sama se srečujem, vsakodnevno, s temi ovirami. Ker ni povsod kolesarskih stez, se velikokrat peljem kar po cesti. Naše ceste v našem „sodobnem“ mestu so vse prej kot ceste, ki si zaslužijo to ime. Čakajo na preplastitev, ponižno čakajo. Polne so lukenj, polne nekih zaplat,…skratka, verjemite, vožnja z invalidskim vozičkom je vse prej kot prijetna. Popolno pozornost moram posvetiti cesti, luknjam in zaplatam na njih, popolno pozornost neobzirnim voznikom in neprijetnim situacijam, v katerih se znajdem. Brez izjeme, vsak dan.
Če ne bi bila pozorna, bi bila že velikokrat „pregažena“, morda celo do smrti.
Pa nisem jamrač, sem zelo vesela oseba, ki ljubi življenje in se veseli vsakega trenutka v njem.
A se mi je zdelo, da moram na ta problem tudi javno opozoriti. Morda se bo ta moj zapis koga vendarle dotaknil…zdaj pred volitvami!!! Morda bo kaka stranka, lista,... zapisala ta problem in njegove rešitve v svoj program? Kdo bi vedel? Pravim morda.
Pa naj ne ostane le na papirju in obljubah, naj bo tudi uresničeno.
»Od besed, obljub… k dejanjem«, je moj slogan.
Pa da vidimo, kdo ima toliko j..c, da mi bo vsaj odgovoril na moje vprašanje ali komentiral moj zapis. Ajmo, z besedo na dan, pa ne le z besedo, tudi z dejanjem.
Užij dan, tudi na novogoriških ulicah, pločnikih, zelenicah. Pa ne z avtom: peš ali na kolesu…ali celo na invalidskem skuterju, pa četudi je bolj deževen, pust dan…z marelo v roki, kot jaz, ki se gibljem s skuterjem v vsakem vremenu.
Zarja Trkman, HVALEŽNA invalidka
