...

BLOG: Sporočilo ob 49. dnevu Zemlje

Letos že devetinštiridesetič praznujemo dan Zemlje. 22. aprila se spominjamo nastanka velikega okoljskega in ekološkega gibanja, ki se je rodilo na ta dan v Združenih državah leta 1970. Takrat so milijoni ljudi na ulicah prvič v zgodovini protestirali proti negativnim učinkom, ki so jih začeli v okolju pospešeno opažati kot posledico sto petdesetih let industrijskega razvoja. 

Gibanje in praznik v čast našemu planetu sta se pojavila v času, ko civilizacije še niso preplavljale podobe mrtvih kitov s polnimi želodci plastike, rajskih plaž, preplastenih z odpadki, in mest, ki se dušijo v smogu. Nastalo je v času, ko je bil vonj onesnaženega znaka simbol prosperitete, tovarn, posla, razvoja. In v času, ko je bil ameriški kongresnik Gaylord Nelson priča strahotnemu razlitju nafte na obali pred Santa Barbaro v Kaliforniji. Pomislil je, če je študentom uspelo organizirati tako glasno in prodorno gibanje proti vojni, bi lahko z mobilizacijo ljudstva na državno politično agendo uspešno umestil zavedanje o katastrofah za planet, ki so jih napovedovali že konec šestdesetih, ter o onesnaženosti zraka in vode. 

S somišljeniki so se organizirali in 22. 4., v lahkotnem času med spomladanskimi počitnicami in zaključnimi izpiti, s premišljeno in organizirano kampanjo dosegli pohod skoraj 20 milijonov Američanov na ulice. Republikanci in Demokrati, bogati in revni, meščani in kmetje, direktorji in sindikalisti so se združili v sporočilih proti uničevanju okolja, proti razlitjem nafte v oceane, proti onesnaževanju iz tovarn in elektrarn, proti pesticidom in poseganju v naravo, proti izumiranju življenja. V prvem letu delovanja je gibanje »Dan Zemlje« doseglo ustanovitev Agencije za zaščito okolja v ZDA, ter sprejetje nekaj pomembnih okoljevarstvenih zakonskih aktov. 

Po 20 letih delovanja je ameriško gibanje leta 1990 preraslo v globalno. Organizatorji so mobilizirali približno 200 milijonov ljudi v 141 državah in okoljsko problematiko postavili pred oči svetovne javnosti in politike. Kampanja ob dnevu Zemlje je tega leta sprožila globalne debate o pomenu recikliranja ter o vsem, kar vemo in o čemer se - v strahu pred uničenjem narave - pogovarjamo še danes. 

Dan Zemlje na prelomu tisočletja je svetovnim voditeljem skozi grla stotin milijonov ljudi, ki so se organizirali po vsej obli, sporočal, da Zemljani želimo hitro in odločno ukrepanje proti globalnemu segrevanju in zahtevamo čisto energijo. 

Leta 2010 so se organizatorji manifestacij borili s podobnimi skepsami in dvomi kot ob vzniku gibanja. Cinizem zanikovalcev globalnega segrevanja, lobistov naftne industrije, zadržanih politikov, nezainteresirane javnosti ter razdvojene okoljevarstvene skupnosti se je zoperstavil aktivizmu. A je dan Zemlje obstal - kot dan okoljevarstva, ki spreminja obnašanje in odnos človeštva do narave in zahteva družbene spremembe. 

V Sloveniji je leta 2010 dan Zemlje prinesel prvo akcijo »Očistimo Slovenijo v enem dnevu«. Potekala je  pod okriljem društva Ekologi brez meja in združila 270.000 prostovoljcev, ki so v največji prostovoljski akciji dotlej pobrali za skoraj 12.000 ton odpadkov s skoraj 7000 divjih odlagališč. Organizatorji akcije so bili, podobno kot je ameriški predsednik Clinton leta 1995 nagradil Gaylorda Nelsona, nagrajeni s predsednikovim Redom za zasluge Republike Slovenije. V zadnjem desetletju so se podobne akcije pri nas nadaljevale in lani so Ekologi brez meja organizirali vseslovensko akcijo »Očistimo Slovenijo še zadnjič«. Ob tem pa se ves čas trudijo s pobudami v skupnosti, predvsem glede zmanjševanja odpadkov in ogljičnega odtisa na vseh nivojih, od posameznika do industrije. 

Sama verjamem, da vsak od nas lahko marsikaj postori za odgovorno »zemljanstvo«. Lahko pa bi več postorili na nivoju lokalnih skupnosti in nacionalnih usmeritev. Glede na majhnost slovenskega prostora si z lahkoto predstavljam prepotrebno in za današnje čase edino sprejemljivo prebojno vrnitev v neke druge čase. Čase, ko so mleko in jogurt, sokove in pivo razvažali izključno v povratni stekleni embalaži, ko si moko dobil v platnen žakeljček, ko je navadna voda tekla le iz pipe, mineralna pa bila pakirana v povratnih zelenih steklenicah… 

Dokazi, kam nas je pahnilo nekontrolirano potrošništvo in kam nebrzdani pohlep divjega kapitala in pehanja za še, so vidni na vsakem koraku, predvsem na tistih bolj odročnih koncih sveta, kamor so nekoč ponosno zahajali le petičneži, danes pa so ta območja degradirana in onesnažena.

Čeprav predstavlja Slovenija s svojimi 20.273 kvadratnimi kilometri le 0,000039 % Zemljine površine, smo lahko svetu v marsičem v zgled. Čeprav smo, sodeč po svoji okolici, Slovenci okoljsko dobro ozaveščeni, je 49. dan Zemlje priložnost, da se ponovno zamislimo in vprašamo, kako lahko zmanjšamo svojo sled na planetu. Kako trošiti, se oblačiti in urejati, kako dnevno drveti, kam od vsakdana bežati, od koga kupovati, kaj jesti, koga od globalnih »živin« na trgovskih policah ignorirati in kaj v svojem okolju postoriti za trajnost in ohranjanje raznovrstnosti sveta okoli sebe? 

Nekaj dni pred dnevom Zemlje se je letos zgodila kulturna katastrofa; katarzično je zagorela znamenita katedrala v srcu Pariza. Kot je zapisala Vesna Milek v Sobotni prilogi Dela, „nas je goreča katedrala  zbudila iz nekakšne letargije. Da se je nekaj, kar je stalo skoraj tisoč let, v nekaj urah sesulo, nam pove več stvari: da nobena stvar ni samoumevna, vse se lahko podre v trenutku. Tudi naš varen svet. Tudi planet.”

Francoski politiki so po dogodku hiteli obljubljati obnovo, velika in uspešna podjetja in bogati posamezniki so se še isto noč zganili in napovedali stomilijonske vložke. Da bo “Naša Gospa” v nekaj letih ponovno blestela in sijala.
Nam lahko kdo obljubi, da se bo nehal pehati za stotinami milijonov dobička tudi v dobro obnove „Naše Gospe“, naše Matere Zemlje? Ko bo modrozeleni planet dokončno uničen in opustošen, ga ne milijonski in ne milijardni vložki ne bodo več rešili. In naj bo to sporočilo za sleherni dan, ne le za 22. april.


Vir: www.earthday.org, ebm.si/o/sl, www.delo.si