...

BLOG: Ujeti v žici

˝Ajde, teči.˝

˝Ma teči, j… te, ne vidiš, kakšen sem.˝

Eden izmed nekdanjih članov modrobele zasedbe domačega nogometnega kluba je bil popolnoma izčrpan. S svojimi dodatnimi kilogrami enostavno ni več zmogel ujeti precizne globinske žoge svojega soigralca in prikazati vrlin, ki so ga na prelomu tisočletja krasile na zelenici novogoriškega športnega parka. Njegove besede so se mi močno vtisnile v spomin pred štirimi leti, ko je Simon Rosič – Rosko organiziral nogometni turnir na Gradnikovih brigadah.

V nedeljo je včasih slavno igrišče ˝v žici˝ ponovno oživelo. Osem ekip je spomnilo na zlate čase uličnega športa v osemdesetih in devetdesetih letih. Pravila enaka kot tedaj – ogrodje košev služi za gole, ekipe štirih, ferplej, igra na odboj, gol po odboju za golom ne šteje. Tudi vtisi podobni – na igrišču nekatere legende iz tistih časov, nekoliko postarane, s kakšnim lasom manj in kakšnim kilogramom več. Mame na klopci za goli v sproščenem klepetu. Na odbojkarskem igrišču poleg košarkarskega razigrani otroci nabijajo žogo v pričakovanju, da bodo svojih pet minut slave deležni tudi na ˝glavnem nogometnem igrišču v žici˝. Radovedni pogledi na balkonih okoliških blokov. Borba za vsako žogo do zadnjega atoma moči. V žici ne zmaga napad, temveč obramba.

Nekaj pa vendarle ni bilo enako kot tedaj. Na igrišču v žici se je kazalo neusmiljeno zobovje časa. Iz razpok v nekaj desetletij starem asfaltu je poganjala trava. Črte na koših in na igralni površini so bile zabrisane, odbojkarska mreža zamečkana v lužo. Smeti ob igrišču so kazale neprijazno podobo zanemarjenosti. Vsi prisotni se niso zbrali spontano, kakor vsako nedeljo, ki je bila včasih rezervirana za žico. Rosko, nogometni navdušenec, nekdanji igralec in trener, je svoje prijatelje zbral z jasnim namenom in jih pozval, naj ga podprejo pri njegovi ideji – z nogometnim turnirjem na legendarnem igrišču opozoriti na nevzdrževana, neprimerno opremljena in za javnost zaprta športna igrišča v Novi Gorici.

Štiri leta se Goriška.si že bori, da bi bila ulična vadba otrok, mladine in odraslih telesu prijazna in dostopna javnosti. Vsi v en glas se radi spominjamo časov, ko so športna igrišča v našem mestu živela in opozarjamo na asocialnost otrok in mladine, ki svoj prosti čas danes preživljajo za televizijo in računalnikom, svoje socialne mreže pa spletajo preko socialnih omrežij. Res je, svet je šel naprej in se je spremenil. Kljub temu bi mladino lahko spravili nazaj na ulice, vendar ji je potrebno zagotoviti okolje, primerno 21. stoletju.

Prav neverjetno je opazovati, kako lepo je zaživel urejen in sodoben športni kompleks pri bolnici v Šempetru. Vse generacije se tam družijo, otroci plezajo na igralih, nekoliko starejši se za žogo podijo na nogometnem in odbojkarskem igrišču, na kolesih mladi adrenalinci ˝pumpajo svoje bajke˝, starši v sproščenem klepetu z enim očesom na svojih mladičih umirjeno srebajo svojo kavico, sok ali pivo. Dogaja se medgeneracijsko in tudi čezmejno druženje, saj tja zahajajo tudi obiskovalci iz sosednje Gorice.

Na podlagi Roskotove vztrajnosti se je v zadnjih štirih letih obnovilo in na novo preplastilo igrišče na Ledinah, preplasteno je igrišče pri solkanski osnovni šoli. Vendar se stvari v naši občini premikajo bistveno prepočasi, preveč napora je potrebnega za majhen premik. Kakor da smo ujeti v žici obstali nekje v preteklosti, lepih spominih in sladkih obljubah.

Ker ni reda, ni volje, ni energije, ni vizije, ni prioritet, morda pa le zaradi kljubovanja tistim, ki smo se izpostavili ter oblasti postavili ogledalo, ker želimo in pričakujemo od lokalnega okolja več. Bistveno več. In zato je čas za NOVO Gorico. Čas za vsakega izmed nas, da opravi svoj del odgovornosti in Novi Gorici da zalet, ki ga nujno potrebuje.

Svit Trkman