"Njeni starši so takoj po končani fakulteti prišli iz Beograda, namenjeni so bili v Milano, kjer jih je čakala služba. Oba visoko izobražena v naravoslovnih znanostih, polna zanosa, perspektivna, z nekaj sreče in italijanskih poznanstev..." A saj poznate tisto, iz otroštva: »Ljubljana, Zagreb, Beograd!«? V nasprotni smeri je do Milana vmes samo še (Nova) Gorica. "Tu sta prespala, dan, dva, usoda je nanesla, da se je počitek podaljšal. Veš, zakaj?"
- "Zaradi prijateljev, kulinarike, fascinacije ob bližini zahoda, ki je bil že na dosegu roke...?"
- "Zaradi vrtnic. Dama je oboževala vrtnice. In tedaj jih je bilo v mestu res polno."
Ta zgodba, ki sem jo pred tedni slišala, me je očarala. Nekdo je prišel od daleč, bil namenjen daleč, in v našem malem, sivem, takrat šele gradečem se mestu ostal...zaradi vrtnic?
In mi dala misliti. Mesto je na vrtnicah zgradilo svojo identiteto in posebnost, ob vrtnicah odraslo. A zaradi česa naj nekdo mlad, poln življenja, želja in perspektive ostane v Novi Gorici danes? Sama verjamem, da je naše mesto eden najlepših kotičkov za bivanje na tem svetu. Zakaj?
Ker je Nova Gorica hkrati mesto v zavetju in mesto na prepihu. V zavetju Škabrijela, Svete Gore, Sabotina, ki ustvarjajo naravni amfiteater, iz katerega lahko odvandraš po odprti ravnici na vzhod in zahod... na dlani sta tako Vipavska dolina kot Padska nižina. Trnovsko-Banjška planota in Kras. Obilo rodovitne prsti, obsijane s soncem in prezračene od burje. Obilo poti za pobege od vsakdana.
Ker je hkrati mesto v parku in betonu, je urbanost sredi polj. In ob gozdu, božanskem Panovcu. Mesto, ki nam nudi prijetno vzdušje, ob tej mešanici starih blokov in starih dreves... kjer so ulice, kot bi bil na vasi, kjer pred vhodi cvetijo tulipani in hortenzije. Kakšna škoda, da je mladih dreves in novih blokov tako malo!
Ker je mesto na rodovitni ravnici, kjer bi lahko ob vsakem bloku gojili vrtnine in obirali s soncem obsijano sadno drevje. Mesto, kjer je vse dosegljivo peš in kjer otroci lahko odraščajo samostojno. Tudi zato, ker je dovolj majhno, da se med seboj skoraj vsi poznamo in si zaupamo, pomagamo. Kjer ima vsak blok zelenico, kjer je razgled skozi večino oken na sonce, modrino neba, zelenino okoliških gozdov, ali jeseni na rdeče obarvan Sabotin. Ker je mesto preko meje, kjer se mešata kulturi, mesto, kjer smo zrasli z Nutello in Eurokremom, Lavazzo in Barcaffejem, Voćnimi kockami in Loacker napolitankami, z Bojanom in Lupenom. In danes ponosno povemo, da govorimo italijansko, z zavedanjem, kako hudo je bilo našim starim staršem, ki so morali govoriti italijansko. Mi imamo izbiro in razumemo pomen čez- oziroma brezmejnosti.
Ker je mesto sredi podeželja, kjer lahko jemo vse dni v letu lokalno hrano - od radiča do "pomidorov", od teletine do jogurta. Obžalujem, da vsega tega še ne moremo kupiti v trgovini brez embalaže, kjer bi lokalni ponudniki prodajali hrano brez ovojnin, s čimer bi začeli postavljati nove - stare trende, bolje skrbeli za okolje in morda postali občina z najmanj, ne največ, odpadki na prebivalca.
Ker je aktivno mesto, ki ponuja neštete možnosti udejstvovanja za vse generacije. Šolarji in starejši lahko svoje gibalne veščine zorijo v vseh mogočih športih (razen hokeja na ledu, smuka ali biatlona). Imamo čudovito glasbeno šolo, odlične in uspešne srednje šole, v mestu je živ taborniški duh, znanje nam je najti v eni največjih in najlepših knjižnic v Sloveniji. Z mestom je zrasel krasen teater, eno od štirih slovenskih narodnih gledališč. Imamo kulturni dom, ki je brez parkirišča in nesrečno stisnjen, kot tudi njegova ponudba, med profitne dejavnosti v centru mesta. In imamo fenomenalno ponudbo nevladne kulture, ki živi in diha, preko vseh meja, ne le nam najbližje, zahodne.
Ker ima, kljub mladosti, dragoceno kulturno in tehnično dediščino: od frančiškanskega samostana z grobnico slavnih Francozov, bazilike, gradu, vile v neoislamskem slogu, solkanskih mizarjev, največjega kamnitega železniškega mostu na svetu (oprostite, Solkanci – naša kraja dojemam kot enega, saj sem odrasla med Šolsko in Rejčevo ulico) do avstro-ogrske železniške postaje in neslavno uničene remize. Ima bisere, ki jih velja gojiti, negovati, vključiti, da postanejo del utripa mesta, da zasijejo in pokažejo svoj šarm med novodobnimi betonskimi zgradbami.
In ker ima, še vedno, tudi nekaj gredic z vrtnicami.
Vrtnica poleg ljubezni zaznamuje tudi čast, vero, lepoto, uravnoteženost, predanost, brezčasnost... Naj Nova Gorica ponovno postane mesto vrtnic. Tako pravih, dišečih, kot tudi tistih "vrtnic", zaradi katerih si bodo mladi želeli živeti v tem mestu.
Piše
Sara Vodopivec
