...

V zadnjih mesecih je bilo v našem mestu in občini mnogo gradbenih delovišč in brnenja delovnih strojev. Nekatere investicije so zaključene, druge pa v polnem razmahu: nova Poslovno-ekonomska cona v Kromberku (prvič po letu 2004), nov vrtec v Grgarju, Vojkova cesta z vzpostavitvijo  kolesarskih poti in  postavitvijo dveh ekoloških otokov, Delpinova ulica, prehod in odvodnjavanje na Kidričevi, odvodnik Koren, Osnovna šola Milojke Štrukelj, pokriti bazen, pa že končana sanacija ceste na Gradišče, protipoplavni nasip pri Prvačini, vodovod Šempas in ureditev okolice šole Šempas … če naštejemo le nekaj največjih projektov. Še več je manjših, kar nekaj jih čaka na začetek del v letu 2022 ali pa so v postopkih pridobivanja sredstev iz evropskih in drugih skladov.

Mestni svet občine je na zadnji seji obravnaval poročilo Nadzornega odbora, ki je pod drobnogled vzel zaključni račun za leto 2020. Veseli nas, da je NO opazil precejšen napredek na področju transparentnosti porabe javnih sredstev, ki kaže na spremenjen način dela v občini in odgovoren odnos do javnega denarja. Kot smotrna, gospodarna ter razvojno naravna je NO ocenil projekta Poslovno-ekonomske cone Kromberk ter samooskrbe Vipavske doline – vzpostavitev spletne tržnice, opozoril pa je na slabšo realizacijo proračuna na področju investicij ter vodstvu občine predlagal, da tudi s kadrovsko okrepitvijo oddelka za investicije temu področju posveti več pozornosti. Po besedah direktorja občinske uprave Marka Mikulina za počasnejšo realizacijo obstaja nekaj objektivnih razlogov, ki pomembno vplivajo na zamude pri investicijah.

Podobno, kot ugotavlja NO, se tudi vodstvo občine zaveda kadrovskih in organizacijskih težav. V javno upravo je zaradi finančnih razlogov in togosti delovnega okolja – oboje je v gospodarstvu precej bolj mikavno – vse težje privabiti ustrezen in kakovosten kader. Do večmesečnih zamikov prihaja tudi zaradi zamud pri pridobivanju vseh potrebnih soglasij na pristojnih ministrstvih in agencijah. Del zamud gre na račun dolgotrajnih postopkov pri pridobivanju služnosti in zemljišč za potrebe gradbenih dovoljenj. Izpostaviti velja še širšo sliko. Zaradi razcveta v gradbeništvu ter številnih gradbenih in infrastrukturnih projektov na ozemlju celotne Slovenije je težko dobiti izvajalce gradbenih del in storitev. Dodatno oviro pa predstavlja javno naročanje, ki s pogojem najnižje cene ne privabi izvajalcev, ki so sposobni zagotoviti ustrezno delovno silo, čemur se namerava občina v bodoče izogniti z dodatnimi razpisnimi pogoji.

Hiter pregled pokaže, da je v naši občini v kateri od faz realizacije več kot 50 »živih« investicij. V Goriški.si nas veseli, da ima občina vse več idej in načrtov za razvojno naravnane projekte. Prepričani smo, da je mogoče z voljo in trdim delom premagati tudi ovire, ki trenutno še preprečujejo hitrejšo izvedbo.

Da se, če se hoče.

Fotografija: Mateja Pelikan (MONG)

​V Mestni občini Nova Gorica bo prvič po letu 2004 zrasla nova poslovna cona, v oktobru se je namreč začela gradnja  Poslovno-ekonomske cone Nova Gorica – Kromberk vzhod. V coni bo podjetjem na voljo 25.416 m2 površin, glavni pogoji pri izbiri podjetij pa bodo uspešnost, razvojna naravnanost, povezljivost in uporaba zelenih tehnologij. V coni bo na voljo vsa potrebna infrastruktura, z mestom bo povezana z avtobusnim prometom, v njej bo izposojevalnica koles Go2Go.

Če smo v zadnjih letih pogosto govorili o industriji 4.0, ki je pomenila predvsem digitalizacijo v poslovnih in proizvodnih procesih, Evropska unija že govori o industriji 5.0, ki bo v središče postavila človeka, trajnost in odpornost. Gospodarstvo bo imelo ključno vlogo pri reševanju izzivov prihodnosti, kot so skrb za vire, podnebne spremembe in družbena pravičnost.

V Goriški.si nas zelo veseli, da z gradnjo nove poslovne cone Nova Gorica in širša Goriška dobivata prostor za domovanje in razvoj visokotehnoloških podjetij, ki bodo zavezana zelenemu razvoju in ki bodo potrebovala znanje tukajšnjih ljudi. 

Prav v tem vidimo glavno in najodgovornejšo vlogo občine in njenih projektov – zagotoviti mora pogoje, ki bodo omogočali trajnosten in do virov ter družbe prijazen razvoj. Ugodno poslovno okolje, ki omogoča dobro plačane zaposlitve, je osnova za blaginjo.

Nova Poslovno-ekonomska cone torej pomeni še en vogal v mnogokotniku razvoja gospodarstva, ki ga sestavljajo še šole, univerza, Tehnološki park ter inovacijske inštitucije, kakršen je pred kratkim odprt XCenter.

Dvajseto stoletje je bilo stoletje tekočega zlata, nafte. Enaindvajseto bo stoletje prozornega zlata, vode, ki postaja vedno bolj strateška surovina. Čiste pitne vode je vedno manj, podnebje se segreva in suše so vedno bolj pogoste. Zato je od zadostne količine sladke vode odvisna tudi proizvodnja hrane. Le tiste države, ki bodo vodosamooskrbne, bodo resnično neodvisne.

Slovenci imamo to srečo, ta privilegij, da se zaenkrat z naših številnih gričev, hribov in gora v zajetja in podtalnico steka dovolj čiste pitne vode, te življenjsko najpomembnejše tekočine. In namesto da bi z njo ravnali kot s punčico v očesu, predlog spremembe zakona o vodah kaže, da se trenutna oblast ne zaveda njenega strateškega pomena in z dragocenimi vodnimi viri ravna kot svinja z mehom.

Glede na to, da sta tako zdravje prebivalstva kot dostop do pitne vode ustavno varovani vrednoti, je nas, ozaveščene državljane, šokiral predlog izvršne oblasti, po katerem bi na vodovarstvenih območjih lahko izjemoma proizvajali ali skladiščili tudi zdravju nevarne snovi.

Predlog je že dobil potrditev v pristojnem odboru državnega zbora in čaka na plenarno obravnavo, in če ne bo ustreznega zunajparlamentarnega odziva, glede na to, da sodni mlini res meljejo počasi, zahteva za oceno ustavnosti ne bo pomagala.

Tisti poslanci, ki so glasovali za podporo zakonskemu predlogu, bi se morali zavedati, da so glede zaščite pitne vode meje, ki jih nobena oblast ne more in ne sme prestopiti. Namesto da bi država končno razglasila in zaščitila okoljsko degradirana območja in njihovo prebivalstvo, jih s to spremembo zakona o vodah izpostavlja dodatni ogroženosti.
Nedavna izkušnja iz manjšega primorskega kraja, ko so zaradi onesnaženosti podtalnice prebivalci več mesecev morali uporabljati vodo iz gasilske cisterne, je zelo zelo poučna. Ker gre samo za nekaj ljudi iz odmaknjenega predela države, pri osrednji oblasti ni bilo pretiranega vznemirjenja. Če ne bi bilo ustreznega odziva medijev, bi šel ta škandal povsem mimo širše javnosti.

Ampak samo predstavljajmo si, kaj bi se zgodilo, če bi nekega jutra iz pip v slovenski prestolnici namesto kristalno prozorne pitne vode pritekla motna in smrdljiva in strupena tekočina. Pred palačo parlamenta bi se nemudoma zbrala ogorčena množica protestnikov, sestal bi se svet za nacionalno varnost, telefonska in družbena omrežja bi se zaradi številnih klicev in pozivov državljanov kmalu sesula. Skratka, problem zdrave pitne vode bi v hipu postal vseslovenski problem.

Ker to ni nemogoč črni scenarij in ne gre za teorijo zarot, bi se morali vsi Slovenci zavedati, da sta ohranitev in varovanje zadostnih količin pitne vode ne samo pogoj za ohranitev suverene državnosti, ampak tudi ključni pogoj za preživetje.

Zato bi morali napeti vse sile, z ustreznim odzivom civilne družbe preprečiti sprejem tega katastrofalnega zakonskega predloga in dokončno uveljaviti spoznanje, da je čista pitna voda tako naša človekova pravica kot privilegij.

Zapisal: Zoran Božič

Teden otroka je tudi v Novi Gorici posvečen varnemu otroštvu v okolju, kjer se lahko otrok igra, uči in raste, kjer se njegov glas sliši in je upoštevan.

Za rokav smo ob tej priliki pocukali Majo Erjavec, mestno svetnico iz vrst Goriške.si, ki vodi delovno operativno skupino »Nova Gorica otrokom prijazno UNICEF-ovo mesto« ter si skupaj s članicami prizadeva za aktivno vlogo lokalne skupnosti pri skrbi za njene najmlajše prebivalce.

Ponosna sem na naše mesto, ki pri skrbi za najranljivejše deluje enotno. Ravno včeraj smo zaključili akcijo, namenjeno spodbudi zdravemu življenjskemu slogu in gibanju, in sicer z donacijo športnih rekvizitov OŠ Kozara. Otroci so bili presrečni, mi pa tudi, saj smo s sodelovanjem in povezovanjem zanje naredili nekaj dobrega, nekaj, kar bo imelo učinek na njihov vsakdan.

Akcijo smo sicer začeli že z izobraževanjem Z gibanjem skozi življenje, ki smo ga vsled epidemije žal izvedli online, je pa vsem dostopno na naši spletni strani. Ob koncu šolskega leta smo mlajšim osnovnošolcem podarili kolebnice, s čimer smo prav tako želeli opozoriti na zdrav življenjski slog. Pri akcijah so nam na pomoč priskočila novogoriška podjetja, ki so omogočila realizacijo naših planov in smo jim neizmerno hvaležni. Veliko lahko naredimo skupaj. Ob tej priliki ne morem mimo zahvale srčnim članicam delovno operativne skupine, družbam GEN-I d.o.o., Kolektor Koling d.o.o. in Arctur d.o.o., Mestni občini Nova Gorica in zaposlenim na Mladinskem centru Nova Gorica. Prav sodelovanje in povezovanje javnih in zasebnih akterjev je po moji presoji ključno in predstavlja nepogrešljiv košček mozaika boljšega jutri.

Nova Gorica je  v okviru delovne skupine »Nova Gorica otroku prijazno Unicef-ovo mesto« letos razširila tudi mrežo varnih točk, tako v mestu, kot na podeželju, s čimer bo nadaljevala tudi v prihodnje. Varne točke so se preselile tudi na mestne avtobuse, vsi nosilci točk so bili ustrezno izobraženi, otrokom pa so bile razdeljene nove brošure z zemljevidom in opisom točk, namenjenih le njim. V sklepni fazi je tudi priprava analize stanja otrok, ki bo pomemben temelj nadaljnjega dela na področju otrok v Mestni občini.

Maja je pri skrbi za otroke in mladino izpostavila brezplačne tečaje slovenščine za otroke, mladino in njihove starše ter letos pilotno izvedeni ponovitveni tečaj za tiste, ki so tečaj obiskovali lani. Migracije so ena od značilnosti našega časa, stiske pa so lahko pri najmlajših, ki so zapustili svoje domove ter se spoznavajo z novo kulturo, novimi ljudmi in novo šolo hude. Naša dolžnost je, da jih poskušamo omiliti. Pri tem je ključno prav znanje jezika. Ko začnejo razumeti in uporabljati slovenski jezik se namreč otroci in mladostniki precej lažje vključujejo v izobraževalne procese ter družabne aktivnosti z vrstniki. Tečajev se je lani udeležilo 32 otrok, mladostnikov in njihovih staršev, letos pa tečaj obiskuje že 69, kar je velik uspeh, hkrati pa nepogrešljiva pomoč tujcem pri šolanju, delu in vključevanju v okolje, ki ga tvorimo mi vsi.

V Goriški.si smo veseli, da v našem mestu preko vsega leta potekajo aktivnosti, ki otrokom lepšajo otroštvo, jim zagotavljajo varnost, omogočajo gibanje in brezskrbno igro.

Fotografije: Mateja Pelikan za MONG

S sredinim uradnim odprtjem XCentra, novogoriškega centra kreativnosti, so se uresničila dolgoletna prizadevanja Goriške.si po ureditvi prostora, v katerem bi se združevali kreativni posamezniki in organizacije s področij gospodarstva, podjetništva, izobraževanja, raziskovanja in umetnosti. Namen XCentra je prispevati k oblikovanju kadrov, idej in projektov, na katerih bo temeljila prihodnost našega prostora.

Garancija za svetlo prihodnost XCentra so številni napredno misleči akterji, ki so se vključili v oblikovanje vsebin. Veseli predvsem dejstvo, da je pod skupno streho združenih veliko prodornih visokotehnoloških podjetij na Goriškem, kot so Business Solutions, GOAP, Instrumentation technologies, Arctur, Editor, Advansys, LED Luks, Ollo Audio, Intra Lightning, Spintec, Saop, Gostol-Gopan, Mahle Electric Drives Slovenia, Gameart, Akeo, Neptun digital in drugi.

Župan dr. Klemen Miklavič je posebej izpostavil pomen Xcentra kot prostora za vzgojo kakovostnih kadrov. Poudaril je, da je potrebno že otroke in mladostnike navdušiti za tehniko in naravoslovje in za odkrivanje in ustvarjanje, kar bo vsekakor eno pomembnejših poslanstev XCentra. Vendar ne edino. Poleg tega, da bo XCenter predstavljal kamen v mozaiku dolgoročne, celovite strategije spodbujanja razvoja gospodarstva na Goriškem, bo hkrati tudi eden poglavitnih projektov Evropske prestolnice kulture 2025. Vsebine v XCentru namreč soustvarjajo tudi številne organizacije s področij izobraževanja, kulture in umetnosti, kot so Mladinski Center Nova Gorica z e-hišo, Univerza v Novi Gorici, Zavod Kersnikova, KonS, Primorski tehnološki park, Šolski center Nova Gorica z medpodjetniškim izobraževalnim centrom in številni drugi.

V Goriški.si pozdravljamo dejstvo, da je Mestna občina Nova Gorica z vzpostavitvijo XCentra ustvarila pogoje za oblikovanje skupnosti, ki bo uporabnike spodbujala k aktivni vlogi pri reševanju prihodnjih izzivov regije, vsem mladim – bodočim podjetnikom, inženirjem, raziskovalcem in umetnikom pa zagotovila prostor za delo, soustvarjanje in razvoj novih projektov in vsebin pod mentorstvom najuspešnejših ljudi v našem prostoru.

Picture

Majski vikend, ki je z mrzlim in mokrim vremenom bolj spominjal na november, je ogrel srca ljubiteljev kolesarstva po vsem svetu, še najbolj pa tistim iz Slovenije in Furlanije-Julijske Krajine, ki so imeli v živo priložnost spremljati pravi spektakel.

Bil sem eden izmed tistih srečnežev, ki si je nekako uspel zagotoviti »prepustnico« za pristop na »Il Kaiser«, kakor v Furlaniji straholjubkovalno imenujejo Monte Zoncolan; kljub temu da ga je Giro »odkril« razmeroma pozno, šele leta 2003, je že postal eden velikih, če že ne največji. Del mitologije Zoncolana, ki so ga letos kolesarji premagali z malce manj brutalne vzhodne strani, gre na račun dolgega in zelo strmega vzpona, ki je večkrat odločil zmagovalca Gira, morda še bolj mitološko pa je, da je italijanski kolesarski čarovnik Marco Pantani leta 2003 prav na Zoncolanu uprizoril svoj poslednji napad v zemeljskem kolesarskem življenju ter poslednjič na svojem rumeno-zelenem Bianchiju spravil v ekstazo množice ob cesti, preden ga je omama prepovedanih drog dokončno posrkala vase in je na valentinovo leta 2004 tragično odšel v kolesarsko večnost.

V mrazu in dežju je bilo na vrh še vedno s snegom pokritega Zoncolana letos treba peš. V gosti megli so se silhuete kolesarjev kot obrisi dvigale iz globine in le tik preden so stisnjenih zob in izčrpanega obraza priplezale mimo, so te sence dobile barve in imena. Če so vzdržali kolesarji, smo morali tudi mi, gledalci. Odeti v zimska oblačila in s kapami na glavah smo glasno vzpodbujali vsakega borca posebej. Kot drugi med njimi je prikolesaril Jan Tratnik in za vedno mi bo ostalo v spominu, da sem ga ob tem zgodovinskem uspehu le nekaj deset metrov pred ciljno črto z lastnimi očmi in glasno vihteč slovensko zastavo pospremil v cilj.

Picture

Nedeljsko etapo sem v gruči pretežno slovenskih in italijanskih navijačev spremljal tik pod vrhom klanca na Gornje Cerovo, kamor smo z družino prikolesarili iz Nove Gorice. Množica navijačev ob progi, ki se je po koncu spektakla v močnem dežju peš in s kolesi kakor reka valila proti avtomobilom, ki so bili parkirani nekje v okoliških vaseh, proti prijateljem ali proti svojim domovom, je pričala, da Slovenija resnično postaja kolesarska dežela, in da je Goriška Giru d'Italia, dirki z več kot stoletno zgodovino, ki je naše kraje prvič obiskala pred kar 99 leti, v časih trdega fašizma, ko je 268 kilometrov dolgo etapo od Padove do Portoroža dobil sloviti Costante Girardengo, ponudila varen in topel objem.

Ko sem doma nekako spravil premočene obleke s sebe in se prijetno čist in ogret na kavču zavil v odejo, sem si v miru še enkrat zavrtel zaključek nedeljske etape skupaj s komentarjem slovitega Seana Kellyja (ja, to je tisti, ki je med drugim leta 1992 na dirki Milano – Sanremo v nepozabnem vratolomnem spustu s Poggia tik pred ciljem na jeklenem Vitusu dohitel in na koncu ugnal italijanskega šampiona Morena Argentina) in etapo doživel še skozi oči »običajnega« gledalca. In ostal sem odprtih ust: spektakularni klanci, zaviti spusti, množica ljudi ob poti in cilj na kockah na Travniku v »stari« Gorici. Kot bi gledali ardensko klasiko! Duška sta si dala tudi angleško govoreča komentatorja, ki so ju slišali milijoni ljudi po vsem svetu! Odlično podučena o zgodovini Goriške in obmejnega prostora sta se razgovorila o Rogliču, Pogačarju ter ostalih slovenskih kolesarjih in Sloveniji kot o novi kolesarski velesili. Le še vprašanje časa je, sta menila, kdaj se bo pri nas zgodil tudi štart katere od največjih dirk.

Ubežniki so si v goriškem spektaklu dali duška, »uomini di classifica«, kakor rečejo naši zahodni sosedje, pa so na spolzki in ovinkasti cesti varno pripeljali v cilj z več kot 17 minutami zaostanka in štedili moči za dolomitski pekel, ki sledi v prihodnjem tednu. Nič zato. Konec tedna v Furlaniji in na Goriškem je z 2. mestom Jana Tratnika na Zoncolanu in z razgibano nedeljsko etapo z množico gledalcev, ki je kar osemkrat prečkala državno mejo, goriški in slovenski prostor le še bolj utrdil na svetovnem kolesarskem zemljevidu.

​Zapisal: Gabrijel Fišer

Področje stanovanjske problematike na Goriškem se v zadnjem desetletju ni pogosto pojavilo na mizah odločevalcev. Če pogledamo številke, je med letoma 2010 in 2020 Stanovanjski sklad Mestne občine Nova Gorica letno v povprečju kupil 5 stanovanj in zgradil 3 nova  – torej 8 novih stanovanj za povprečno 151 upravičencev vsako leto. V praksi pa so številke še bolj zgovorne, saj se je npr.  v letu 2016 za 154 upravičencev stanovanjski fond v povprečju povečal samo za 4 stanovanja (vir: SSMONG). 

V gibanju Goriška.si si že od ustanovitve prizadevamo, da se problematika stanovanj v naši občini reši dolgoročno ter celostno. Mestna svetnica Tina Krog opozarja, da nikogar ne smemo pustiti zadaj: »Želimo, da je reševanje usmerjeno v vse generacije in družbene skupine - mlade, socialno ogrožene ter starostnike, ki potrebujejo posebno oskrbo!« 

Prav zato smo v tem mandatu začeli s številnimi aktivnostmi, ki vodijo v smer celovitih rešitev. Med njimi lahko izpostavimo nova neprofitna stanovanja v Prvačini (8), na Streliški (13), v Grgarju (20) ter v Rožni Dolini, kjer poteka postopke sprememb prostorske ureditve za izgradnjo dodatnih 80 neprofitnih stanovanj. Sočasno so stekle aktivnosti za ureditev oskrbovanih stanovanj ob Kornu, gradi se dnevni center ter uvaja možnost rentnega odkupa za starejše.

Začeli smo s potrebnimi aktivnostmi za oblikovanje stanovanjske platforme za somestje Gorice in Nove Gorice, ki bo zajemala informacije, vezane na najem ali nakup stanovanja na območju somestja.

Problematike se pri mladih lotevamo s sprejetjem pravilnika, ki omogoča dodelitev neprofitnih stanovanj prav njim, ter s subvencioniranjem obrestnih mer, da bi jim omogočili čim bolj dostopne kredite za pridobitev nepremičnin. Ob tem preverjamo možnosti, kako bi lahko mladim ponudili tudi poroštvo za kredite, in začenjamo s stanovanjskimi skupnostmi. Precej pozornosti, pomoči in spodbude pa namenjamo tudi zasebni gradnji.

Premajhno število razpoložljivih stanovanj in preveliko povpraševanje po njih sta namreč razloga za visoke cene. Zato se na področju »Majskih poljan« v Novi Gorici zaključuje izgradnja prvega od dveh stanovanjskih objektov s 73 od skupaj predvidenih okoli 140 stanovanj. Na območju »Soških vil« v Solkanu poteka izgradnja 28 stanovanjskih hiš. Z dosego dogovora med deležniki se je sprostil postopek sprejemanja prostorskega načrta »Ronket«, kjer se nam obeta izgradnja 9 večstanovanjskih objektov s skupno do 74 stanovanji. »Povečano število stanovanj bo sprostilo druge stanovanjske kapacitete in posledično vodilo v znižanje cen,« poudarja mestni svetnik in podžupan Simon Rosič.

V Goriški.si zagovarjamo stališče, naj vse zadeve v zvezi s stanovanjsko politiko z enega mesta ureja prav za to ustanovljen Stanovanjski sklad Mestne občine Nova Gorica. Ta je v svojem programu za obdobje 2020 – 2023 med ključne ukrepe umestil povečanje obsega najemnih neprofitnih stanovanj, povečanje obsega namenskih stanovanj, prostorsko urejanje, pridobivanje zemljišč in ostalega namenskega premoženja, pomoč pri oskrbi meščanov z lastnimi stanovanji (subvencioniranje obrestne mere in stroškov kreditov predvsem na podeželju), razvoj koncepta stanovanjskih zadrug, ipd. 

Področje je bilo dolga leta zapostavljeno, zato urejanje razmer terja čas in energijo, predvsem pa investicije. A kljub temu optimistično verjamemo, da smo na pravi poti. Dolgoročno rešitev vidimo v nadaljevanju aktivnosti in prizadevanj, ki smo jih že začeli. Tudi sami bi si želeli, da bi problematiko lahko rešili hitreje in bolj enostavno, npr. z nagradami za mlade. A smo prepričani, da bi bil tak ukrep ne samo brez večjega učinka, pač bi celo izničil prenekatera prizadevanja, ki vodijo k trajnejši rešitvi. Mestna svetnica Gordana Erdelić poudarja, da nimajo vsi, ki rešujejo svoj stanovanjski problem, enakega izhodišča: »Ne smemo namreč pozabiti na tiste, ki nimajo niti možnosti priti do kredita!« 

Svetniki Goriške.si si želimo, da se dodatni ukrepi za reševanje stanovanjskih stisk izvedejo hitreje. Zato  Stanovanjskemu skladu MONG in upravi MONG predlagamo, da:
- čim prej objavita razpis za subvencioniranje obrestnih mer, ki naj bo posebej usmerjen na mlade, vključno s spodbudo za obnovo hiš na podeželju, ter razpis za rentni odkup stanovanj, in
- nadaljujeta vse aktivnosti za zagotovitev javnih najemnih stanovanj v Rožni Dolini, oskrbovanih stanovanj ob Kornu, dnevnega centra ter predstavitev modelov skupnostnega bivanja, ki lahko predstavljajo možnost reševanja stanovanjskih stisk tistih, ki si lastništva ne morejo privoščiti.

»Stanovanjska revščina namreč trka na vrata vse več ljudem. Bolj kot kadarkoli je čas za ublažitev stisk in aktivacijo socialno usmerjenih politik, ki bodo na pomoč priskočile vsem občankam in občanom, zlasti pa tistim, ki so v stiski, in ne za kratkovidne rešitve, namenjene zgolj peščici,« mestna svetnica Maja Erjavec povzema razloge za iskanje celovite rešitve v nasprotju z morda všečnimi, a kratkoročnimi potezami. 

Svetniška skupina Goriška.si

Picture

Migracije so bile in bodo ena od značilnosti našega časa. Na eni strani njegov izziv, na drugi pa njegova priložnost za razvoj in napredek. Dogajajo se zaradi ekonomskih vzrokov, iskanja dela, v (pre)velikem odstotku pa tudi v begu pred revščino, spopadi, napadi in vojno, v situacijah brez upanja za prihodnost. Odločitev, s katero morajo živeti do konca življenja, ljudje sprejmejo v trenutku stiske ter se podajo na izredno nevarne in za marsikoga usodne poti, brez vedenja, kam in kdaj bodo prišli ter ali jim bo tam omogočeno preživetje. 

Priseljenci se v novem okolju soočijo z neznanim. Kulturo, ljudmi, bivanjem, politiko, izobraževalnim sistemom, normami in vrednotami. Znanje slovenskega jezika kot del integracijske politike je zanje pogoj za uresničevanje razvojnih priložnosti. Nujno je za razumevanje učnega gradiva, navodil, delovnih procesov, varnosti pri delu, spoznavanje možnosti izobraževanja, usposabljanja in zaposlovanja v Sloveniji, poti iskanja dela, kulture in delovne kulture v Sloveniji, etike, pravic iz delovnega razmerja, zdravstvenega in socialnega zavarovanja, učenje uporabe bančnih in poštnih storitev, dostopa do pravne pomoči in pravnih sredstev, ipd. Potrebno je za razumevanje soljudi, ki so del zanje novega okolja in skupnosti.  

Vsako otroštvo je v procesu vključevanja upravičeno do posebne skrbi, ki  obsega tudi učenje slovenskega jezika z namenom, da bo omogočen otrokov razvoj. Razumevanje in uporaba slovenskega jezika sta namreč bistvena za vključevanje v izobraževalne procese ter družabne aktivnosti z vrstniki.  Z znanjem jezika otrok dostopa tudi do pouka o družbi in kulturi ter pridobitve znanj, pomembnih za njegovo aktivnost ter čez leta konkurenčnost na trgu dela, kar omogoča ekonomsko integracijo in ključne veščine vseživljenjskega učenja ter tudi samostojnega preživetja.  

Migracijska politika in ukrepi za zaščito vseh tistih, ki se selijo ali bežijo, so kazalniki razvoja civilizacije, proces integracije priseljencev pa pokazatelj naše strpnosti in solidarnosti ter stanja zavesti naše družbe. So znak, da načela enakosti ne samo beremo in razumemo, ampak tudi udejanjamo. Na vseh področjih našega bivanja, do vseh tistih, ki so odrinjeni, zapostavljeni, neuki.  

Zaveza za integracijo priseljencev brez vsakršnega razlikovanja pomeni tudi prepoznavo posledic priseljevanja, slabše učne uspešnosti otrok priseljencev v primerjavi z ostalimi otroki ter nepravičnosti v šolskem sistemu, ki jih lahko odpravljamo z razvojem različnih oblik podpore za vključevanje otrok.  

Z zavedanjem, da gre zgolj za enega od korakov uresničevanja otrokovih pravic, je učenje slovenskega jezika za otroke priseljence in njihove starše prav gotovo temelj vključevanja v lokalno okolje. Aktivno sodelovanje vseh javnih institucij v Mestni občini Nova Gorica je potrebno, da se integracijska politika preslika na vsa področja družbenega življenja, v izobraževalne in druge programe, ki omogočajo pridobivanje novih znanj in kompetenc, zlasti pa s spodbujanjem otrok in odraslih, da se vanje vključijo. Le tako jim bomo omogočili varstvo in pomoč, da bodo lahko prevzeli svojo odgovornost in vlogo v skupnosti ter posredovali sporočilo, da so v novem okolju, ki ga tvorimo mi vsi, dobrodošli.  

Zapisala: Maja Erjavec, mestna svetnica MONG, predsednica delovno operativne skupine Otroku prijazno Unicefovo mesto 

Ko smo napeto pričakovali, da bo žirija odprla kuverto in razkrila, katero slovensko mesto bo prevzelo naslov Evropske prestolnice kulture (EPK) 2025, se mi je zdelo nekako logično in pravično, da bi to bila Nova Gorica. In je bila! Na listu papirja v kuverti je pisalo NOVA GORICA. V tistem tenutku je narasel pulz, kolektivni pulz in vsakemu od nas posebej, kajti zaslutili smo, da smo prestopili mejo, po kateri prihaja novo obdobje, velika priložnost. Da začenjamo novo zgodbo na drugi, višji kvalitativni ravni. Ab initio. 

Začeti znova v mestu, ki ima že v samem imenu nov začetek, je primeren izziv. Začeti novo raven delovanja v kulturnem tkivu, ki je zaspalo v lastni inerciji, je potreben izziv, ki si ga najbrž v večini želimo. Ustvariti nov prostor, v katerem se bodo doma počutili prebivalci obeh Goric, pa je prevraten izziv, ki si ga šele moramo začeti zares želeti. Kandidaturo smo namreč pripravili skupaj s sosednjo Gorico. Zaradi teh treh izzivov se mi je zdelo logično in pravično, da Nova Gorica postane evropska prestolnica kulture. Naše mesto in naša pokrajina od izvira do izliva Soče potrebujeta novo prebojno moč.

Na prvem mestu jo potrebujejo umetniki in ustvarjalci, ki so nosilci in baza kulturnega življenja, a jih je družbeni razvoj zadnjih dveh desetletij nekako obšel. Slikarji že dolgo več ne živijo od slikanja, tudi kiparji so si našli drugo službo, režiserji, fotografi in drugi večmedijski umetniki so se po večini odselili v druge kraje, tisti, ki so ostali doma, životarijo. Le redkim uspe živeti od svojega dela. Arhitekti oblikujejo vinske kleti in bare, glasbenike je komaj še slišati, igralci in muzealci še edini hodijo v službo. Znanstveni razsikovalci (zgodovinarji, etnologi, jezikoslovci, umetnostni zgodovinarji idr.), ki so plačani za svoje delo, se preštevajo na prste ene roke, humanistika na univerzi ima komaj kaj vpisa, antropologi, sociologi, literarni zgodovinarji, komunikologi nimajo tu kaj početi. Filozofi, ki nam imajo največ povedati, so vrsta v izumiranju. Kaj šele pesniki! Kulturne institucije so v večini hermetično zaprte, evropski projekti na področju umetnosti se komaj kje izvajajo in novinarske hiše, ki naj bi soustvarjale kulturno platformo, so izčrpane in podhranjene. Zaradi vsega tega potrebujemo nov zagon, nove programe, servisne pisarne, prostore ustvarjanja, ateljeje, inštitute in platforme, ki bodo pognali kri po žilah ustvarjalcem in institucijam. In to ne le za čas trajanja evropske prestolnice, želimo si, da bodo programi delovali tudi po zatonu prestolnice. V tem je smisel, kajne?

V the tednih z veseljem opazujemo, da se že začenja počasi premikati, vsi že brskamo po ”Bid booku” - prijavni knjigi EPK in beremo strategije, okvirne prorame. Magnet EPK ima neustavljiv privlak. Tiste umetnike, ki so odšli v svet, že vabi nazaj in z njimi se lahko veselimo novih projektov. Marko Peljhan bo svoje umetniško-znanstvene projekte razvijal vzodlž reke Soče, režiser Tomi Janežič in dramaturginja Simona Semenič bosta pripravila predstavo o poslednjih francoskih kraljih Burbonih, Pianist Aleksander Gadžijev pripravlja koncert, M&N Dance Company plesno predstavo v kamnolomu, obnovila se bo vila Rafut itd. 

Začeti veliko zgodbo na zemlji, ki je natanko pred stotimi leti rodila slovensko zgodovinsko avantgardo in modernizem, je velik privilegij in lepa popotnica. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja smo z Ivanom Čargom, Ferdom Delakom, Lojzetom Špacapanom, Venom Pilonom, Srečkom Kosovelom, Marijem Kogojem in drugimi kot Goričani v umetnosti prodrli do evropskih horizontov, najdlje v vsej naši zgodovini umetnosti. In kar je prav tako pomembno, Nova Gorica je nastala kot modernističen projekt, ki ga je začrtal arhitekt Edvard Ravnikar, učenec svetovnega ikoničnega arhitekta moderne arhitekture Le Corbusiera. 20. stoletje nam je v umetnosti dalo dobre in spodbudne temelje.  

Drugi izziv, v katerega bo EPK gotovo zarezal, zadeva celotno (brez)mejno situacijo in problem jezika. Ko nas je, še preden smo začeli s pripravo kandidature, obiskal predsednik Borut Pahor in nam dejal, naj zagrizemo v projekt EPK, češ da Evropa potrebuje “mejni model”, mi je postalo jasno, da imamo zelo veliko šans. Evropa bi rada na našem primeru, ki pomeni stik dveh narodov, držav, jezikovnih skupin, kultur in družbenih sistemov, dobila vzorec obmejnega sožitja. Tako je, mi smo lahko evropski laboratorij obmejnih praks.

Režiserka Anja Medved, ki je pobliže raziskovala fenomen meje, pravi, da nas prav meja vedno znova postavlja pred vprašanje lastne identitete. Nekaj smo namreč le v odnosu do drugega. Postavlja si vprašanje, kaj danes pomeni pripadnost, kdo jo določa ter kako zaščititi različnost in hkrati spodbujati enakost in dialog. To pa so tudi vprašanja prihodnosti skupne Evrope. V tem smislu, razmišlja Anja, je somestje Nove Gorice in Gorice idealen poligon za urjenje sobivanja, saj ni veliko mest, v katerih bi se tako neposredno stikala v preteklosti razdvojena svetova. 
Umetniške prakse, ki raziskujejo narativne tehnike in učinke uprizarjanja pa lahko postanejo odličen poligon za preizkušanje meja tako osebnih kot kolektivnih identeitet. Omogočajo ustvarjanje vmesnih prostorov in nikogaršnjih ozemelj, ki jih odpira življenje na meji. Vabijo k raziskovanju roba na videz različnih resničnosti, ki se nahajajo na istem mestu. Ta prostor, zaključuje Anja Medved, bi nenazadnje lahko postal tudi učilnica prepoznavanja manipulacij, ideoloških in nacionalističnih konstruktov. EPK v tem kontekstu že razvija Evropsko platformo za interpretacijo 20. stoletja.

Obmejni  prostori niso  le  prostori  mej  in  napetosti,  ampak  so  tudi  območja  prehoda  in  stika  različnih  skupnosti,  jezikov,  kulturnih  miljejev  in  drugih  vplivov, tu se pogosto pojavljajo inovativni in  kompleksni  družbeni  pojavi. Zgodovinarka Neva Makuc (ZRC SAZU) nam, kontra konfliktom in napetostim, ki jih je oblikovalo 20. stoletje ter kot rešitev zagate jezikovnega vprašanja, ponuja ”primer dobre prakse” iz 17. stoletja, to je goriško deželno zavest, ki se je tedaj izoblikovala na meji med habsburškimi  dednimi  deželami in Beneško republiko.

Kakšna  je  bila  narava  te  zavesti?  Kompleksna, predvsem pa večjezična. O tem so pisali mnogi pisci  zgodovinskih, geografskih  spisov,  popotniki.  Navaja znan sestavek,  ki  ga  je  v  16.  stoletju  v  svojem  opisu  Furlanije  zapisal  cerkveni  dostojanstvenik  Girolamo  di  Porcia. Zapisal je, da prebivalci Gorice domačnostno in običajno uporabljajo tri jezike, nemškega,  slovenskega  in  italijanskega. To pomeni, da so govorci sproščeno  preklapljali  iz  enega  jezikovnega sistema v drugega. 
O vačjezičnosti, tako Makučeva, poročajo tudi v 18. stoletju, denimo goriški  zdravnik  Anton  Muznik, ki pravi, da v  Gorici večina otrok gladko govori tri jezike, furlanskega, slovenskega  in  nemškega,  odrasli znajo tudi italijansko, latinsko in francosko. Izven  mesta  pa  so  znali  večinoma  dva  jezika,  slovenskega  in  nemškega  ali  slovenskega  in furlanskega. Podobno zatrjuje njegov sodobnik Rodolfo  Coronini, pa  zgodovinar Carlo Morelli, ki je v svoji razsvetljensko usmerjeni zgodovini Goriške izpostavil naklonjenost habsburških  vladarjev  do  prebivalcev  te  dežele zavoljo njihove odkritosrčnosti, živahnosti, kolegialnosti ter znanja več jezikov. Makučeva poudarja, da se zdi utemeljeno sklepati, da so tedaj deželne skupnosti na tem širšem prostoru dojemali kot skupek posameznikov, ki so govorili različne jezike in jih uporabljali preprosto funkcionalno, brez diskriminacij, v skupnost  so jih povezovali  določeni  politični  in  družbeni  dejavniki, skupna deželna zavest pa je presegla jezikovne razlike. Želja EPK je, da bi govorili vsak svoj jezik in bi se med seboj vsi razumeli.

To, da potrebujemo novo kvaliteto obmejnosti, smo ves čas slutili, a ne vedeli povsem kako, niti ne zakaj. Saj so bili posamezni poiskusi čezmejnih “dotikov”, posamezniki in organizacije so skozi desetletja pletli manjše stike, a v kaj tektonskega in splošnega se nikoli ni rodilo. Niti skupne spletne strani obeh mest nam ni uspelo ustvariti. Kot novinarka sem dolga leta spremljala dinamiko dogajanja na obeh straneh. Razstava tu, razstava tam, film tu in tam, skupni festival, skupni projekt zgodovinarjev, simpozij morda, skupen spust s kajaki po Soči…  in zgolj posamezna imena ljudi. Z EPK si obetamo veliko več, veliko bolj splošno in skupno delovanje, predvsem pa z novo optiko, skozi katero bomo gledali na celotno dogajanje.

Občutek imam, da z EPK odpiramo novo poglavje v kvaliteti odnosov, na konkretni, intimni in simbolni ravni. Vzporedni digitalni svet pri tem zelo pomaga, saj nam, zanimivo,  omogoča, da se spoznavamo najprej v njem in šele nato v realnem. Na facebooku sedaj z veseljem lajkam kolegico iz Gorice, ki je prej morda nisem, sledim in prebiram o ljudeh iz Gorice, Sovodenj, Čedada, med nami z obeh strani meje potekajo kratki pogovori v vzporednem svetu, a vendar potekajo. Družabna omrežja nam omogočajo, da se spoznavamo in komuniciramo, in to ne kar tako, imamo namreč skupni ”issue” - EPK in to je velika motivacija. V tem trenutku nas, tudi zaradi pandemije, res bolj povezujejo svetovna omrežja, v katerih meje ne obstajajo, a kaj kmalu bomo od vsega tega morali sestopiti v realni prostor in pokazati realne učinke. Želimo, da nam uspe. 

Zapisala: Klavdija Figelj

Točno devet desetletij po tem, ko je Learco Guerra, zidar iz delavske, levičarsko usmerjene družine iz Mantove, ki se je za preboj v karavano moral oddaljiti od proletarskih idej svojega očeta in je kmalu postal nasmejani idol in simbol moči fašistične Italije, leta 1931 prvič oblekel rožnato majico vodilnega, prihaja rožnata karavana kolesarjev ponovno na Goriško. Kljub temu da je Tour de France najstarejša in velja za najelitnejšo in najprestižnejšo etapno kolesarsko dirko na svetu, je bil za nas Primorce Giro d'Italia, ki se je prvič odvijal leta 1909, torej šest let za prvim Tourom, vedno nekaj posebnega. Tudi zame. Vsakoletna italijanska kolesarska norija je bila preveč blizu, da bi jo zmogel spremljati kot običajen gledalec.

Gianni Bugno, Franco Chioccioli, Claudio Chiapucci, Moreno Argentin, Marco Pantani in mnogi drugi kolesarski junaki so me celo otroštvo pozdravljali s televizijskih ekranov; v 80-ih in 90-ih so na elegantnih specialkah z jeklenimi okvirji z vitkimi cevmi in ozkimi krmili, prestavami na poševni cevi s strahospoštovanja vrednimi razmerji kot gazele plezali na Stelvio, Gavio, Blockhaus in ostale kultne vzpone ter se nato brez čelad, zgolj s čepicami na glavah z vratolomno hitrostjo spuščali po ozkih cestah med gorskimi pašniki, ki jih je med Girom meseca maja marsikje še prekrivala snežna odeja. Ob tem pa so italijanski novinarji in italijanska kolesarska javnost vselej veliko prostora posvečali tudi tistim, ki so to počeli desetletja pred njimi. Giraradengo, Binda, Guerra, Magni, Bartali ter seveda mitični Fausto Coppi, njegova Dama Bianca in njegova skrivnostna in nikoli docela pojasnjena smrt zaradi malarije le nekaj mesecev po koncu kariere so bili protagonisti skoraj bibličnih pripovedi o junaštvu, herojstvu in dotiku Stvarnika na vrhovih gora, na katere so z blatom in peskom zamazani kolesarji z rezervnimi tubularji okrog ramen potiskali pedala s tako silo, da so se gume koles komajda dotikale tal.

V ozadju kolesarske mitologije je bila – kot še marsikje  – tudi politika. Od fašistične oblasti, ki je kolesarske šampione ter kult moči, telesa in poguma pred drugo svetovno vojno izrabljala za širjenje nacionalističnih idej med ljudstvom, do revne povojne Italije, ki je s športom – in pri tem je bilo kolesarstvo tik za nogometom – ljudstvo oddaljila od vsakdanjih stisk in tegob in hkrati preusmerila pozornost od mnogih afer, ki so se dogajale v italijanski politiki po drugi svetovni vojni. Obračun med Bartalijem in Coppijem pa je bil brez trohice dvoma tudi prikriti obračun med konzervativnim in liberalnim, med cerkvenim in laičnim, med tradicijo in napredkom. Skoraj neverjetno je, da bitka med ikonama v kolesarskih krogih traja še danes.

Več kot stoletna zgodovina s podobami sreče, trpljenja in žalosti s spektakularnimi kulisami narave in navdušenimi množicami v ozadju ter eleganca in lepota gibanja na dveh kolesih, ki se je razvilo iz človekove potrebe, da hitreje in učinkoviteje pride iz kraja v kraj, nato pa je iz tega nastal tekmovalni šport, upravičeno uvrščajo kolesarstvo med temeljne športne panoge, prireditve pa med spektakle, polne emocij in junaštev. Kolesarstvo je mitologija, je pogled v zgodovino razvoja športa, človeštva in družbe ter tehnološkega napredka mehanike, elektronike in materialov.

Prav zaradi tega je bilo kolesarstvo ena od mojih najzgodnejših ljubezni. Najbrž je tudi mene neznansko privlačila misel, da lahko s pomočjo lastne sile poganjaš prevozno sredstvo in odkrivaš nepoznane kraje in da močnejši kot si, hitreje greš. Že kot predšolski otrok sem vozil kolo tako rekoč nepretrgoma. Tudi po več ur dnevno sem s starim Rogovim Kekcem krožil po dvorišču, si postavljal ovire, tunelčke in podobno. Takoj ko sem se lahko, sem se v osnovni šoli vpisal v kolesarski klub. Tam pa nisem imel sreče. Zima je bila, namesto na kolesu smo bili v telovadnici in doma nisem imel nikogar, ki bi me spodbujal. Ko smo šli prvič na improvizirani spretnostni poligon na avtocestnem gradbišču pri Vrtojbi, sem takoj po štartu izgubil ravnotežje, se usedel na zadnjo gumo, padel v blato in bil seveda z naskokom zadnji. Vsi, na čelu s trenerjem, so me zasmehovali in se zaradi tega iz mene norčevali. Po nekaj mesecih sem razočaran odnehal. Ostal pa sem vse do današnjih dni navdušeni rekreativec in ljubitelj kolesarskega športa. Večkrat razmišljam, da je bolje tako. Marsikatero razočaranje mi je bilo s tem prihranjeno, telesnih predispozicij pa tudi nimam takšnih, da bi lahko kaj resnega dosegel.

V osnovni šoli sem skoraj vsak dan po vrnitvi domov na televizijski postaji TMC (Telemontecarlo) gledal aktualno športno oddajo TMC sport, ki jo je vodil novinar Massimo Caputi. Prav tu sem maja 1994 slišal, da prihaja Giro d'Italia v Slovenijo. Bil sem čisto iz sebe od navdušenja! Tata se ni niti kaj preveč upiral, ko sem mu skorajda ukazal, da me mora peljati. Celo več, skupaj sva pogledala traso etape in ugotovila, da se je bolje kot v Novo Gorico odpraviti na kakšen klanec, kjer bova videla več. Takoj po šoli sva se zato odpeljala z avtom v Vipavo in nato čez Avžlak proti cesti Ajdovščina-Col. Nekje sva avto pustila in nato nekaj časa pešačila do glavne ceste, nato pa sva pozdravila karavano dirke na sredini vzpona proti Colu. V živo! Nepozabno!

Leta 2001, ko sem bil gimnazijec tik pred maturo, je Corsa Rosa ponovno zavila na Goriško. Kolesarji so peljali čez Rafut, zavili čez mejo v Rožni Dolini in se nato vrnili v Italijo. Letos, skoraj natanko 20 let po tem, jih pričakujemo ponovno, na zelo podobni trasi. Zaradi vpliva Italije in zgodovinske navezanosti na čezmejno italijansko okolje ter športne in druge javne osebnosti iz italijanskega prostora imamo na Goriškem Giro za »skoraj našo« dirko. Zato je toliko lepše, ko »skoraj naša« dirka tudi zares zavije k nam.

Zapisal: Gabrijel Fišer

Picture

Kolesarji na Giru leta 2001 med spustom proti mejnemu prehodu Rožna Dolina (v sredini rožnata majica Dario Frigo).