Dvajseto stoletje je bilo stoletje tekočega zlata, nafte. Enaindvajseto bo stoletje prozornega zlata, vode, ki postaja vedno bolj strateška surovina. Čiste pitne vode je vedno manj, podnebje se segreva in suše so vedno bolj pogoste. Zato je od zadostne količine sladke vode odvisna tudi proizvodnja hrane. Le tiste države, ki bodo vodosamooskrbne, bodo resnično neodvisne.
Slovenci imamo to srečo, ta privilegij, da se zaenkrat z naših številnih gričev, hribov in gora v zajetja in podtalnico steka dovolj čiste pitne vode, te življenjsko najpomembnejše tekočine. In namesto da bi z njo ravnali kot s punčico v očesu, predlog spremembe zakona o vodah kaže, da se trenutna oblast ne zaveda njenega strateškega pomena in z dragocenimi vodnimi viri ravna kot svinja z mehom.
Glede na to, da sta tako zdravje prebivalstva kot dostop do pitne vode ustavno varovani vrednoti, je nas, ozaveščene državljane, šokiral predlog izvršne oblasti, po katerem bi na vodovarstvenih območjih lahko izjemoma proizvajali ali skladiščili tudi zdravju nevarne snovi.
Predlog je že dobil potrditev v pristojnem odboru državnega zbora in čaka na plenarno obravnavo, in če ne bo ustreznega zunajparlamentarnega odziva, glede na to, da sodni mlini res meljejo počasi, zahteva za oceno ustavnosti ne bo pomagala.
Tisti poslanci, ki so glasovali za podporo zakonskemu predlogu, bi se morali zavedati, da so glede zaščite pitne vode meje, ki jih nobena oblast ne more in ne sme prestopiti. Namesto da bi država končno razglasila in zaščitila okoljsko degradirana območja in njihovo prebivalstvo, jih s to spremembo zakona o vodah izpostavlja dodatni ogroženosti.
Nedavna izkušnja iz manjšega primorskega kraja, ko so zaradi onesnaženosti podtalnice prebivalci več mesecev morali uporabljati vodo iz gasilske cisterne, je zelo zelo poučna. Ker gre samo za nekaj ljudi iz odmaknjenega predela države, pri osrednji oblasti ni bilo pretiranega vznemirjenja. Če ne bi bilo ustreznega odziva medijev, bi šel ta škandal povsem mimo širše javnosti.
Ampak samo predstavljajmo si, kaj bi se zgodilo, če bi nekega jutra iz pip v slovenski prestolnici namesto kristalno prozorne pitne vode pritekla motna in smrdljiva in strupena tekočina. Pred palačo parlamenta bi se nemudoma zbrala ogorčena množica protestnikov, sestal bi se svet za nacionalno varnost, telefonska in družbena omrežja bi se zaradi številnih klicev in pozivov državljanov kmalu sesula. Skratka, problem zdrave pitne vode bi v hipu postal vseslovenski problem.
Ker to ni nemogoč črni scenarij in ne gre za teorijo zarot, bi se morali vsi Slovenci zavedati, da sta ohranitev in varovanje zadostnih količin pitne vode ne samo pogoj za ohranitev suverene državnosti, ampak tudi ključni pogoj za preživetje.
Zato bi morali napeti vse sile, z ustreznim odzivom civilne družbe preprečiti sprejem tega katastrofalnega zakonskega predloga in dokončno uveljaviti spoznanje, da je čista pitna voda tako naša človekova pravica kot privilegij.
Zapisal: Zoran Božič
