Majski vikend, ki je z mrzlim in mokrim vremenom bolj spominjal na november, je ogrel srca ljubiteljev kolesarstva po vsem svetu, še najbolj pa tistim iz Slovenije in Furlanije-Julijske Krajine, ki so imeli v živo priložnost spremljati pravi spektakel.
Bil sem eden izmed tistih srečnežev, ki si je nekako uspel zagotoviti »prepustnico« za pristop na »Il Kaiser«, kakor v Furlaniji straholjubkovalno imenujejo Monte Zoncolan; kljub temu da ga je Giro »odkril« razmeroma pozno, šele leta 2003, je že postal eden velikih, če že ne največji. Del mitologije Zoncolana, ki so ga letos kolesarji premagali z malce manj brutalne vzhodne strani, gre na račun dolgega in zelo strmega vzpona, ki je večkrat odločil zmagovalca Gira, morda še bolj mitološko pa je, da je italijanski kolesarski čarovnik Marco Pantani leta 2003 prav na Zoncolanu uprizoril svoj poslednji napad v zemeljskem kolesarskem življenju ter poslednjič na svojem rumeno-zelenem Bianchiju spravil v ekstazo množice ob cesti, preden ga je omama prepovedanih drog dokončno posrkala vase in je na valentinovo leta 2004 tragično odšel v kolesarsko večnost.
V mrazu in dežju je bilo na vrh še vedno s snegom pokritega Zoncolana letos treba peš. V gosti megli so se silhuete kolesarjev kot obrisi dvigale iz globine in le tik preden so stisnjenih zob in izčrpanega obraza priplezale mimo, so te sence dobile barve in imena. Če so vzdržali kolesarji, smo morali tudi mi, gledalci. Odeti v zimska oblačila in s kapami na glavah smo glasno vzpodbujali vsakega borca posebej. Kot drugi med njimi je prikolesaril Jan Tratnik in za vedno mi bo ostalo v spominu, da sem ga ob tem zgodovinskem uspehu le nekaj deset metrov pred ciljno črto z lastnimi očmi in glasno vihteč slovensko zastavo pospremil v cilj.
Nedeljsko etapo sem v gruči pretežno slovenskih in italijanskih navijačev spremljal tik pod vrhom klanca na Gornje Cerovo, kamor smo z družino prikolesarili iz Nove Gorice. Množica navijačev ob progi, ki se je po koncu spektakla v močnem dežju peš in s kolesi kakor reka valila proti avtomobilom, ki so bili parkirani nekje v okoliških vaseh, proti prijateljem ali proti svojim domovom, je pričala, da Slovenija resnično postaja kolesarska dežela, in da je Goriška Giru d'Italia, dirki z več kot stoletno zgodovino, ki je naše kraje prvič obiskala pred kar 99 leti, v časih trdega fašizma, ko je 268 kilometrov dolgo etapo od Padove do Portoroža dobil sloviti Costante Girardengo, ponudila varen in topel objem.
Ko sem doma nekako spravil premočene obleke s sebe in se prijetno čist in ogret na kavču zavil v odejo, sem si v miru še enkrat zavrtel zaključek nedeljske etape skupaj s komentarjem slovitega Seana Kellyja (ja, to je tisti, ki je med drugim leta 1992 na dirki Milano – Sanremo v nepozabnem vratolomnem spustu s Poggia tik pred ciljem na jeklenem Vitusu dohitel in na koncu ugnal italijanskega šampiona Morena Argentina) in etapo doživel še skozi oči »običajnega« gledalca. In ostal sem odprtih ust: spektakularni klanci, zaviti spusti, množica ljudi ob poti in cilj na kockah na Travniku v »stari« Gorici. Kot bi gledali ardensko klasiko! Duška sta si dala tudi angleško govoreča komentatorja, ki so ju slišali milijoni ljudi po vsem svetu! Odlično podučena o zgodovini Goriške in obmejnega prostora sta se razgovorila o Rogliču, Pogačarju ter ostalih slovenskih kolesarjih in Sloveniji kot o novi kolesarski velesili. Le še vprašanje časa je, sta menila, kdaj se bo pri nas zgodil tudi štart katere od največjih dirk.
Ubežniki so si v goriškem spektaklu dali duška, »uomini di classifica«, kakor rečejo naši zahodni sosedje, pa so na spolzki in ovinkasti cesti varno pripeljali v cilj z več kot 17 minutami zaostanka in štedili moči za dolomitski pekel, ki sledi v prihodnjem tednu. Nič zato. Konec tedna v Furlaniji in na Goriškem je z 2. mestom Jana Tratnika na Zoncolanu in z razgibano nedeljsko etapo z množico gledalcev, ki je kar osemkrat prečkala državno mejo, goriški in slovenski prostor le še bolj utrdil na svetovnem kolesarskem zemljevidu.
Zapisal: Gabrijel Fišer
