V decembru se v humanitarnem društvu KID izvaja akcija »Pomoč pri plačilu položnic upokojencem z najnižjimi pokojninami«.
Bil je hladen zimski popoldan v začetku decembra, ko sem se po službi odpravljala na sedež humanitarnega društva KID Nova Gorica, da z gospo Majdo Smrekar, ki je srce in duša tega drušva, opravim kratek intervju. Gospa Majda že vrsto let sodeluje kot aktivistka in podpornica z Goriško.si, na zadnjih volitvah je tudi kandidirala na listi. Gospe poprej osebno nisem poznala, a mi je že kratek pogovor po telefonu, ko sva se dogovorili za termin, vzbudil občutek, da govorim z nadvse prijetno in toplo osebo, ki živi za svoje društvo in ljudi, ki jim pomaga. Ta občutek me ni varal. Že ob vstopu v majhno nekdanjo prodajalno otroških oblačil me je pozdravila nasmejana gospa, od katere je kar sevala toplina in tista »mamasta« srčnost. Na moje vprašanje po njenem počutju mi je odkrito dejala, da ji je nadvse težko. December je zanjo zelo tesnoben mesec, saj je pomoči potrebnih ob prihajajočih praznikih še toliko več, težkih in žalostnih zgodb, ki jih sliši pa tudi. A to je njeno poslanstvo in to želi početi, dokler bo lahko, pravi.
Gospa Majda, koliko časa že delujete na dobrodelnem področju? Kaj je bil tisti dražljaj, ki vas je k temu privabil in kakšni so bili začetki?
V preteklosti sem v teh prostorih, kjer so sedaj prostori Humanitarnega društva KID, imela trgovino za nosečnice in otroke in že med tem časom se je pri meni začela humanitarna dejavnost. K meni so se zatekli otroci, se mi počasi odpirali in zaupali svoje stiske, jaz pa sem jim po svojih najboljših močeh pomagala. Moje prve varovanke so sedaj že na fakulteti, kar si štejem v veliko zadovoljstvo in čast. Kot otroci so bile nekako prepuščene same sebi in pri meni so našle zatočišče, varnost in toplino, ki jo vsak otrok potrebuje. Leta 2003 je tu nastala prva UNICEF-ova Varna točka za otroke in mladostnike v Novi Gorici, kamor se lahko zatečejo vsi otroci ali mladostniki, ki so ogroženi ali v stiski. Postopoma se je razvil projekt izmenjevalnice otroške opreme. Začetki so bili kar težavni, a kasneje se je med ljudmi kar lepo prijelo. Po moji upokojitvi smo leta 2008 ustanovili Humanitarno društvo KID in v tem obdobju, med hujšo finančno krizo, je bilo zelo zelo težko. Sredi zime si zunaj videl otroke brez bundic, brez čeveljčkov, tudi najmlajše brez pajackov, skratka res je bilo hudo. A smo, s pomočjo vseh dobrih ljudi, ki so darovali in zbirali, zmogli ter pomagali ogromnemu številu otrok do primerne obleke in obutve.
Humanitarno društvo KID Nova Gorica deluje že več kot 10 let. Kaj je glavno področje delovanja društva in na kakšen način pomagate?
Kot že samo ime pove, pomagamo predvsem otrokom, mladim družinam in bodočim mamicam. Imamo tudi prostovoljce, ki brezplačno pomagajo učencem in dijakom pri učenju in drugih težavah v šoli. Pred pričetkom šole družinam pomagamo z zvezki in ostalimi potrebščinami za šolo, tekom celega leta delimo tudi alpsko mleko, ki ga mlade družine in pa tudi upokojenci z največjo hvaležnostjo sprejmejo. Če nam finance dopuščajo, plačamo tudi kakšno položnico. Že tretje leto poteka pri nas tudi brezplačen tečaj slovenskega jezika za mame tujke. Če država da nekemu tujcu delovno dovoljenje, je logično, da bo sčasoma za njim prišla tudi družina in tu je odgovornost države, da te tujce integrira v družbo. Goriška.si ima tematiko integracije tujcev v naše okolje tudi v svojem programu, kar je izrednega pomena za boljšo prihodnost vseh nas.
Poleg vsega omenjenega organiziramo tudi različna obdarovanja za otroke. Prvi teden v oktobru smo tako ob Tednu otroka imeli prireditev, kjer smo razdelili darilca več kot 150 otrokom. Ravno pred nekaj dnevi smo imeli Miklavža pri nas, ki je obdaroval več kot 75 otrok. Darilca bomo pripravljali še skozi cel december, kar pomeni, da bo čisto vsak otrok, ki nas bo obiskal, prejel skromno darilce.
Ali opažate, da se k vam zateka po pomoč vedno več ali vedno manj ljudi in kakšen je ponavadi profil teh ljudi?
Čisto odvisno. Sedaj, ko je hladneje nas vsak dan obišče od 10 do 15 ljudi, ki jim pomagamo z oblačili, obutvijo ali jim darujemo igrače. Običajno so to mlade mamice z otroki, nosečnice, tudi tujke ali pa upokojenci. V teh prazničnih dneh smo imeli kar nekaj obiskov babic, ki si niso mogle privoščiti daril za vnuke. Včasih pridejo ljudje samo na pogovor in po kakšno lepo besedo, nemalokrat pa se kakšen posameznik pride tudi samo malce pogret v naše prostore, ker doma nima kurjave.
Menite, da ima lokalna skupnost dovolj posluha za najbolj ogrožene? Kaj bi še lahko po vašem naredili, da bi se situacija izboljšala?
Mislim, da bi se morale predvsem organizacije, ki delujejo na humanitarnem področju, več povezovati in sodelovati med seboj. Namreč, kot posameznik lahko deluješ do svojih zmožnosti, a ko se združi več organizacij skupaj, je moč dosega pomoči potrebnih neizmerno večja. Naše društvo zelo dobro in več let sodeluje z novogoriškim Karitasom, vsekakor pa bi sodelovanje lahko razširili tudi na druge organizacije.
Od letošnje pomladi sodelujemo tudi z zamejstvom – vrtec Ringa Raja (slovenski vrtec, ki deluje v Italiji) je zbiral in doniral topla, zimska oblačila za novorojenčke in dojenčke, preko Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje z Občino Gorica (IT) z MONG in Občino Šempeter-Vrtojba pa smo se povezali tudi s Karitasom iz „stare“ Gorice (IT). Obiskali so prostore našega humanitarnega društva in bili navdušeni nad sistematiko in načinom poslovanja, ki ga imamo. Povzeli so naše nasvete glede ločevanja odraslih in otroških artiklov. Namreč, otroška energija je čista in zato morajo biti stvari namenjene njim shranjene ločeno od tistih za odrasle, kar so že vpeljali tudi v svoje delovanje. Redno sodelujemo tudi s terapevtsko komuno Skupnost Srečanje.
Menim tudi, da je še vedno preveč birokracije zaradi katere se ljudje včasih kar ustrašijo prositi za pomoč, saj jih različne institucije zgolj pošiljajo od vrat do vrat. Manjka informacijska točka za celotno Goriško regijo, ki bi povezovala vse humanitarne organizacije in kjer bi ljudje prejeli vse informacije o možnostih pomoči na enem mestu. Ne bi tudi škodilo, če bi uradniki, ki na Občini odločajo o finančni pomoči humanitarnim društvom in o drugih odločitvah, ki nas zadevajo, včasih prišli pogledat v naše prostore in morda z nami preživeli dan, da sami uvidijo kakšna je vsakdanja realnost ljudi, izven njihovih toplih pisarn.
Kako vam lahko posameznik pomaga? Kaj najbolj potrebujete v tem trenutku? Oblačila, hrano...?
Naj najprej povem, da pri svojem delovanju ne potrebujemo nobenih osebnih podatkov, tako da lahko vsaka oseba, ki želi donirati ali pa nasprotno, potrebuje kakšno pomoč, vse opravi anonimno. Zato vabljeni prav vsi v našo poslovalnico na Ulici Gradnikove brigade 9.
Trenutno imamo oblačil zaenkrat dovolj, v tem zimskem času nam manjka predvsem denarja za plačilo položnic vsem pomoči potrebnim. Hrano večinoma zbirata in delita Karitas in Rdeči križ, saj mi zanjo nimamo prostora za shranjevanje. Izjemoma sedaj, v decembru, pred prazniki, delimo tudi hrano. Predvsem pridejo ljudje po kakšno kavico, Panetone, Čokolino, čokolado, piškotke ... Kakšen priboljšek za te praznične dni. Mleko pa dobijo ljudje pri nas tekom celega leta, če želijo. Za naše društvo v decembru zbira LIDL, vsako leto pa nam pomaga tudi Leo klub.
Tukaj je december, praznični mesec, ko je zunaj vse bleščeče od luči, ljudje se družijo, veselijo in obdarujejo. Kakšen bo vaš december?
Moj december bo zelo naporen in delaven. Prihaja ogromno ljudi, ki bi radi v tem času darovali in obdarovali, seveda so vse donacije sprejete odprtih rok in z veliko hvaležnostjo. A rada bi ob tej priložnosti spomnila, da ima leto vseeno 365 dni in je pomoč potrebno nuditi čez celo leto, če se le da. Vsak lahko pomaga. Potrebno se je le ozreti okrog sebe, se nasmehniti drug drugemu in biti bolj prijazni drug z drugim.
Kako se razlikujejo prazniki družin, ki hodijo k vam po pomoč, in prazniki, ki jih poznajo na primer naši bralci?
Mislim, da mora biti vsak dom, najprej topel dom, poln medsebojne ljubezni in podpore, šele potem naj vsak po svojih zmožnostih obloži mizo. Vsekakor je tistim, ki imajo manj in so osamljeni, med prazniki zelo težko. Ampak je lahko tudi tistim, ki imajo preobložene mize v resnici zelo hladno in temačno. Potrebno je dobiti eno ravnovesje in predvsem čas drug za drugega. Predvsem opažam, da imajo starši včasih premalo časa za svoje otroke, na drugi strani pa vidim tudi veliko ostarelih, na katere so lastni otroci pozabili. Vsak dan, ki ga ne preživimo z ljubljenimi osebami, je izgubljen dan in se ne vrne več. Naučiti se moramo, da bomo bolj strpni in sočutni drug do drugega in svoje otroke učiti skromnosti ter dobrodelnosti.
V Humanitarnem društvu KID v decembru poteka akcija skupaj z mladimi podjetniki in posamezniki POMOČ PRI PLAČILU POLOŽNIC UPOKOJENCEM Z NAJNIŽJIMI POKOJNINAMI. Kako poteka akcija in kako se lahko posameznik vključi?
Ideja za to akcijo se je porodila pred mesecem dni, ko je neka starejša gospa k nam prinesla vrečko več kot 20 let starih otroških oblačil, ki jih je želela prodati, saj ni imela drugega denarja za preživetje. To se nas je izredno dotaknilo in zgodbo smo objavili na socialnih omrežjih, kjer se je več posameznikov javilo, da bi radi pomagali omenjeni gospe pa tudi ostalim, ki so v podobni stiski. Stekla je akcija in tako mi sedaj pri iskanju pomoči potrebnih upokojencev, pomaga nekaj starejših prostovoljk, ki poskušajo vzpostaviti stik s tistimi, ki imajo najnižje pokojnine in resnično potrebujejo našo pomoč. Pristopiti je potrebno na lep, spoštljiv način in pri tem paziti, da se osebe ne užali ali prizadene. Navsezadnje gre v tem primeru za ljudi, ki so pošteno delali celo življenje, na stara leta pa je družba pozabila na njih in životarijo.
Zaradi transparentnosti smo akcijo zastavili takole: upokojenci nam predajo svoje položnice, vsak posameznik, ki bi želel pomagati na način, da katero od teh položnic plača, nam lahko zasebno piše na naši Facebook strani ali pa me pokliče na telefonsko številko 031 817 785 in pove, za kakšen znesek bi rad pomagal. Mi poslikamo položnico, mu jo pošljemo in on nam nazaj pošlje potrdilo, da je položnica plačana. Tako lahko res vsak odkrito ve, koliko je dal in koliko denarja je šlo dotični osebi. Akciji se lahko pridruži prav vsak in daruje po svojih željah in zmožnostih. Vsem dobrim ljudem predlagam, naj se dragim darilom letos odpovejo in namesto tega raje nekomu z lepo gesto polepšajo praznike. Naj bo december za vse bleščeč in vesel.
Avtorica intervjuja: Nina Bizjak
