Svetleče stojnice Andrejevega sejma, raznobarvni modelčki avtomobilov različnih znamk ter seveda italijanske risanke, glasne pogovorne oddaje, Pippo Baudo, Mike Bongiorno in nogometne tekme »serie A« sodijo med najbolj zgodnje spomine večjega dela moje generacije, ki je konec osemdesetih let rasla na Goriškem, ob tedanji jugoslovansko-italijanski meji.
Nalepke v obliki čudnih možicljev z velikimi klobuki in zastave različnih držav mi je tata iz stare Gorice prinesel bojda zato, da bi se mi odkupil, ker me ni hotel vzeti s seboj. Morda sem bil siten, morda bolan, morda pa sem se ravno odvajal od plenic in se mu res ni ljubilo gledati, kako se bom polulal na sredini trgovine. Kakorkoli, pisalo se je leto 1986, pomen možicljev in zastav, ki sem jih kajpak takoj zalepil na omaro v dnevni sobi, pa sem spoznal šele kasneje. Možicu je bilo ime Pique in je bil maskota nogometnega mundiala v Mehiki, zastave pa so predstavljale tiste države, ki so imele na prvenstvu svojo ekipo.
Špeža na Raštelu, poceni obleke v Štandrežu, v nekakšni polkletni temni luknji, v kateri smo trenirke pobirali iz velikih košev, in nakupi sladkarij v famozni trgovini »Gordol« so prinesle radosti tudi nam otrokom: željno smo pričakovali velike s čokolado oblite vaflje v rdečem ovoju, na katerem je pisalo »Ciocowaff« in ki se jih je dalo razdeliti na štiri kose, ali velike kartonaste embalaže praška »Dash«, v katerih je bila poleg praška tudi pisana plastična ročna ura. Nekatere ure so imele celo kalkulator!
Ko so plastične ure v prašku spremenile barvo in se je na njih pojavil kockast možicelj z glavo kot nogometna žoga in z napisom »Italia 90«, ko čokoladni vafelj ni bil več »Ciocowaff«, ampak je dobil rjavo embalažo z možicljem in napisom »Italia 90« in ko so nas preplavile nalepke in sličice z nogometaši, se nam je začelo dozdevati, da se pri »nas« dogaja nekaj velikega in pomembnega.
Moj spomin na čokoladne vaflje je sladek, a tudi grenak. Stari tata in stara mama sta iz Gordola vselej prinesla polno škatlo. Ali je mama ob tem kaj negodovala, se posebej ne spomnim. Vem pa, da sem potem lahko vsak dan (morda ne čisto vsak dan, ampak vsekakor kar pogosto) lahko nesel vafelj s seboj v šolo za k malici. Lahko si predstavljate, kako so močnejši dečki obkolili mojo klop in prosili ali bolje rečeno zahtevali vsak svoj kos vaflja. Nekajkrat se je celo zgodilo, da sem razdal ves vafelj, največkrat pa sem uspel sebi ubraniti le en sam košček.
V teh časih, ko sem šele začel dojemati razsežnosti in krivice tega sveta, je v Neaplju, na jugu dežele, ki sem jo onkraj travnika in železniške proge videl tudi z domačega balkona, blestel argentinski nogometni čarovnik Diego Maradona. Njegove božje roke in gola stoletja na mundialu v Mehiki 1986 se seveda ne spominjam neposredno, ker sem bil premajhen, sem pa vse to skozi pripovedovanja in posnetke ničkolikokrat podoživel kasneje. Moji spomini postanejo že bolj razločni na svetovnem prvenstvu leta 1990, še bolj pa po mundialu, ko skupaj s staro mamo in starim tatom, potem ko prisopiham iz šole, med kosilom vsak dan ob 13.30 gledam poročila na Rai1. Spomnim se predvsem priimkov in nekaterih besed: mafija, Andreotti, Falcone, Borsellino, Maradona. Venomer in v različnem zaporedju. Nekega dne, ko že nevemkaterič vidim dva karabinjerja, ki tlačita Maradono v policijsko alfo 75, pa le vprašam staro mamo, kaj je naredil ta nogometaš, da ga bo odpeljala policija. In njen odgovor: »Je mamilaš. Glej, kako ima zmešane oči.«
Pred nekaj dnevi je Diego Maradona umrl; zgodba o njem je pravzaprav biblična zgodba o človekovi naravi, hotenju, hrepenenju, lahkomiselnosti, pohlepu in zlu. Ne nujno v tem vrstnem redu in ne nujno z Maradono v osrednji vlogi. Čudežni deček iz revnega predmestja Buenos Airesa si je pot v večnost pribrcal z nogometno žogo. Ta mu je odprla vrata v svet slave, žal pa tudi v svet skušnjav, žensk, drog in alkohola. To prekletstvo je na koncu usodno zaznamovalo njegovo športno in življenjsko pot. Težkemu bremenu slave in denarja se ni ne mogel in ne znal upreti drugače. Prav to pa ga je – ob njegovih mojstrovinah na nogometnih zelenicah – naredilo nesmrtnega.
Danes se življenje vrti čisto drugače; ni več vafljev »Ciocowaff«, ni več ročnih ur iz Dasha in ni več Diega Maradone. Upam, da si bodo moji otroci, ki so danes stari približno toliko, kot sem bil jaz pred tremi desetletji, letošnje leto zapomnili še po čem bolj prijetnem kot po starih in mladih z maskami, zaprtih vrtcih in šolah, preprekah na skorajda že pozabljeni državni meji med Goricama in koronavirusu. Po Rogliču in Pogačarju na primer.
Zapisal: Gabrijel Fišer
