Ko smo napeto pričakovali, da bo žirija odprla kuverto in razkrila, katero slovensko mesto bo prevzelo naslov Evropske prestolnice kulture (EPK) 2025, se mi je zdelo nekako logično in pravično, da bi to bila Nova Gorica. In je bila! Na listu papirja v kuverti je pisalo NOVA GORICA. V tistem tenutku je narasel pulz, kolektivni pulz in vsakemu od nas posebej, kajti zaslutili smo, da smo prestopili mejo, po kateri prihaja novo obdobje, velika priložnost. Da začenjamo novo zgodbo na drugi, višji kvalitativni ravni. Ab initio.
Začeti znova v mestu, ki ima že v samem imenu nov začetek, je primeren izziv. Začeti novo raven delovanja v kulturnem tkivu, ki je zaspalo v lastni inerciji, je potreben izziv, ki si ga najbrž v večini želimo. Ustvariti nov prostor, v katerem se bodo doma počutili prebivalci obeh Goric, pa je prevraten izziv, ki si ga šele moramo začeti zares želeti. Kandidaturo smo namreč pripravili skupaj s sosednjo Gorico. Zaradi teh treh izzivov se mi je zdelo logično in pravično, da Nova Gorica postane evropska prestolnica kulture. Naše mesto in naša pokrajina od izvira do izliva Soče potrebujeta novo prebojno moč.
Na prvem mestu jo potrebujejo umetniki in ustvarjalci, ki so nosilci in baza kulturnega življenja, a jih je družbeni razvoj zadnjih dveh desetletij nekako obšel. Slikarji že dolgo več ne živijo od slikanja, tudi kiparji so si našli drugo službo, režiserji, fotografi in drugi večmedijski umetniki so se po večini odselili v druge kraje, tisti, ki so ostali doma, životarijo. Le redkim uspe živeti od svojega dela. Arhitekti oblikujejo vinske kleti in bare, glasbenike je komaj še slišati, igralci in muzealci še edini hodijo v službo. Znanstveni razsikovalci (zgodovinarji, etnologi, jezikoslovci, umetnostni zgodovinarji idr.), ki so plačani za svoje delo, se preštevajo na prste ene roke, humanistika na univerzi ima komaj kaj vpisa, antropologi, sociologi, literarni zgodovinarji, komunikologi nimajo tu kaj početi. Filozofi, ki nam imajo največ povedati, so vrsta v izumiranju. Kaj šele pesniki! Kulturne institucije so v večini hermetično zaprte, evropski projekti na področju umetnosti se komaj kje izvajajo in novinarske hiše, ki naj bi soustvarjale kulturno platformo, so izčrpane in podhranjene. Zaradi vsega tega potrebujemo nov zagon, nove programe, servisne pisarne, prostore ustvarjanja, ateljeje, inštitute in platforme, ki bodo pognali kri po žilah ustvarjalcem in institucijam. In to ne le za čas trajanja evropske prestolnice, želimo si, da bodo programi delovali tudi po zatonu prestolnice. V tem je smisel, kajne?
V the tednih z veseljem opazujemo, da se že začenja počasi premikati, vsi že brskamo po ”Bid booku” - prijavni knjigi EPK in beremo strategije, okvirne prorame. Magnet EPK ima neustavljiv privlak. Tiste umetnike, ki so odšli v svet, že vabi nazaj in z njimi se lahko veselimo novih projektov. Marko Peljhan bo svoje umetniško-znanstvene projekte razvijal vzodlž reke Soče, režiser Tomi Janežič in dramaturginja Simona Semenič bosta pripravila predstavo o poslednjih francoskih kraljih Burbonih, Pianist Aleksander Gadžijev pripravlja koncert, M&N Dance Company plesno predstavo v kamnolomu, obnovila se bo vila Rafut itd.
Začeti veliko zgodbo na zemlji, ki je natanko pred stotimi leti rodila slovensko zgodovinsko avantgardo in modernizem, je velik privilegij in lepa popotnica. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja smo z Ivanom Čargom, Ferdom Delakom, Lojzetom Špacapanom, Venom Pilonom, Srečkom Kosovelom, Marijem Kogojem in drugimi kot Goričani v umetnosti prodrli do evropskih horizontov, najdlje v vsej naši zgodovini umetnosti. In kar je prav tako pomembno, Nova Gorica je nastala kot modernističen projekt, ki ga je začrtal arhitekt Edvard Ravnikar, učenec svetovnega ikoničnega arhitekta moderne arhitekture Le Corbusiera. 20. stoletje nam je v umetnosti dalo dobre in spodbudne temelje.
Drugi izziv, v katerega bo EPK gotovo zarezal, zadeva celotno (brez)mejno situacijo in problem jezika. Ko nas je, še preden smo začeli s pripravo kandidature, obiskal predsednik Borut Pahor in nam dejal, naj zagrizemo v projekt EPK, češ da Evropa potrebuje “mejni model”, mi je postalo jasno, da imamo zelo veliko šans. Evropa bi rada na našem primeru, ki pomeni stik dveh narodov, držav, jezikovnih skupin, kultur in družbenih sistemov, dobila vzorec obmejnega sožitja. Tako je, mi smo lahko evropski laboratorij obmejnih praks.
Režiserka Anja Medved, ki je pobliže raziskovala fenomen meje, pravi, da nas prav meja vedno znova postavlja pred vprašanje lastne identitete. Nekaj smo namreč le v odnosu do drugega. Postavlja si vprašanje, kaj danes pomeni pripadnost, kdo jo določa ter kako zaščititi različnost in hkrati spodbujati enakost in dialog. To pa so tudi vprašanja prihodnosti skupne Evrope. V tem smislu, razmišlja Anja, je somestje Nove Gorice in Gorice idealen poligon za urjenje sobivanja, saj ni veliko mest, v katerih bi se tako neposredno stikala v preteklosti razdvojena svetova.
Umetniške prakse, ki raziskujejo narativne tehnike in učinke uprizarjanja pa lahko postanejo odličen poligon za preizkušanje meja tako osebnih kot kolektivnih identeitet. Omogočajo ustvarjanje vmesnih prostorov in nikogaršnjih ozemelj, ki jih odpira življenje na meji. Vabijo k raziskovanju roba na videz različnih resničnosti, ki se nahajajo na istem mestu. Ta prostor, zaključuje Anja Medved, bi nenazadnje lahko postal tudi učilnica prepoznavanja manipulacij, ideoloških in nacionalističnih konstruktov. EPK v tem kontekstu že razvija Evropsko platformo za interpretacijo 20. stoletja.
Obmejni prostori niso le prostori mej in napetosti, ampak so tudi območja prehoda in stika različnih skupnosti, jezikov, kulturnih miljejev in drugih vplivov, tu se pogosto pojavljajo inovativni in kompleksni družbeni pojavi. Zgodovinarka Neva Makuc (ZRC SAZU) nam, kontra konfliktom in napetostim, ki jih je oblikovalo 20. stoletje ter kot rešitev zagate jezikovnega vprašanja, ponuja ”primer dobre prakse” iz 17. stoletja, to je goriško deželno zavest, ki se je tedaj izoblikovala na meji med habsburškimi dednimi deželami in Beneško republiko.
Kakšna je bila narava te zavesti? Kompleksna, predvsem pa večjezična. O tem so pisali mnogi pisci zgodovinskih, geografskih spisov, popotniki. Navaja znan sestavek, ki ga je v 16. stoletju v svojem opisu Furlanije zapisal cerkveni dostojanstvenik Girolamo di Porcia. Zapisal je, da prebivalci Gorice domačnostno in običajno uporabljajo tri jezike, nemškega, slovenskega in italijanskega. To pomeni, da so govorci sproščeno preklapljali iz enega jezikovnega sistema v drugega.
O vačjezičnosti, tako Makučeva, poročajo tudi v 18. stoletju, denimo goriški zdravnik Anton Muznik, ki pravi, da v Gorici večina otrok gladko govori tri jezike, furlanskega, slovenskega in nemškega, odrasli znajo tudi italijansko, latinsko in francosko. Izven mesta pa so znali večinoma dva jezika, slovenskega in nemškega ali slovenskega in furlanskega. Podobno zatrjuje njegov sodobnik Rodolfo Coronini, pa zgodovinar Carlo Morelli, ki je v svoji razsvetljensko usmerjeni zgodovini Goriške izpostavil naklonjenost habsburških vladarjev do prebivalcev te dežele zavoljo njihove odkritosrčnosti, živahnosti, kolegialnosti ter znanja več jezikov. Makučeva poudarja, da se zdi utemeljeno sklepati, da so tedaj deželne skupnosti na tem širšem prostoru dojemali kot skupek posameznikov, ki so govorili različne jezike in jih uporabljali preprosto funkcionalno, brez diskriminacij, v skupnost so jih povezovali določeni politični in družbeni dejavniki, skupna deželna zavest pa je presegla jezikovne razlike. Želja EPK je, da bi govorili vsak svoj jezik in bi se med seboj vsi razumeli.
To, da potrebujemo novo kvaliteto obmejnosti, smo ves čas slutili, a ne vedeli povsem kako, niti ne zakaj. Saj so bili posamezni poiskusi čezmejnih “dotikov”, posamezniki in organizacije so skozi desetletja pletli manjše stike, a v kaj tektonskega in splošnega se nikoli ni rodilo. Niti skupne spletne strani obeh mest nam ni uspelo ustvariti. Kot novinarka sem dolga leta spremljala dinamiko dogajanja na obeh straneh. Razstava tu, razstava tam, film tu in tam, skupni festival, skupni projekt zgodovinarjev, simpozij morda, skupen spust s kajaki po Soči… in zgolj posamezna imena ljudi. Z EPK si obetamo veliko več, veliko bolj splošno in skupno delovanje, predvsem pa z novo optiko, skozi katero bomo gledali na celotno dogajanje.
Občutek imam, da z EPK odpiramo novo poglavje v kvaliteti odnosov, na konkretni, intimni in simbolni ravni. Vzporedni digitalni svet pri tem zelo pomaga, saj nam, zanimivo, omogoča, da se spoznavamo najprej v njem in šele nato v realnem. Na facebooku sedaj z veseljem lajkam kolegico iz Gorice, ki je prej morda nisem, sledim in prebiram o ljudeh iz Gorice, Sovodenj, Čedada, med nami z obeh strani meje potekajo kratki pogovori v vzporednem svetu, a vendar potekajo. Družabna omrežja nam omogočajo, da se spoznavamo in komuniciramo, in to ne kar tako, imamo namreč skupni ”issue” - EPK in to je velika motivacija. V tem trenutku nas, tudi zaradi pandemije, res bolj povezujejo svetovna omrežja, v katerih meje ne obstajajo, a kaj kmalu bomo od vsega tega morali sestopiti v realni prostor in pokazati realne učinke. Želimo, da nam uspe.
Zapisala: Klavdija Figelj
