Še vedno velja pregovor »Več jezikov znaš, več veljaš.« Morda v današnjem globaliziranem svetu še bolj kot nekoč. In še zlasti za tako maloštevilen narod, kot smo Slovenci. Če hočemo biti uspešni, če hočemo biti enakovredni, če hočemo kaj samo našega, izvirnega posredovati svetu, se moramo učiti italijanščino, nemščino, angleščino, francoščino in španščino. Ne nazadnje tudi ruščino in kitajščino. Le tisto naše znanje, ki bo posredovano drugim s prevodom v velike jezike, bo s spletom zakrožilo po celotni zemeljski obli.
Ampak za dobro znanje tujega jezika moramo najprej poznati in obvladati materinščino. Tisto jezikovno zvrst, ki jo otrok pije že materinim mlekom. Prvi glasovi, prve besede, prva vprašanja so tisto, kar človeka zaznamuje za vse življenje. Materinščina je nevidna popkovnica, ki nas veže s starši, z rodbino in z narodom, ki mu pripadamo, vse do smrti. Materinščina, ki jo v otroštvu usvajamo kot narečje ali kot pogovorni jezik, ostaja globoko v nas tudi kasneje, ko se učimo knjižnega ali tujega jezika. Kadar smo prizadeti, razburjeni, kadar se ne zmoremo razumsko obvladovati, spregovorimo v prvinski materinščini.
Tako kot pri zdravju se praviloma zavemo pomena učenja materine besede šele tedaj, ko je že prepozno. Številni Slovenci, ki so s trebuhom za kruhom ali iz političnih razlogov zapustili rodno deželo, svojih otrok niso učili slovensko. V Evropi so njihovi otroci govorili italijansko, nemško ali francosko, v Latinski Ameriki špansko, v Avstraliji angleško. To so bili pogovorni jeziki slovenskih družin, ki jih je vsililo tuje okolje. In zdaj, ko so matere ali očetje že v poznih letih, ko se jih loteva starostna demenca, mnogi postopoma pozabijo na jezik okolja in iz globin podzavesti oživijo svojo materinščino, običajno neko slovensko narečje.
Otroci, ki jih starši niso naučili niti ene slovenske besede, so zbegani in prestrašeni, saj ničesar ne razumejo, tudi nemočni, saj gre za duševne spremembe, ki so nepovratne. In pogosto se dogaja, da otroci za sporazumevanje s hudo bolnimi ali umirajočimi starši potrebujejo tolmača.
Zato upravičeno lahko rečemo: »Materinščina je nevidna popkovnica, ki te veže z materjo in očetom vse življenje.«
Avtor: Zoran Božič
