Nova Gorica še spi, ko se vračam iz nočne službe domov. Prek Kapele, kjer je razgled na goriški grad neprecenljiv. Ker je nedosegljiv.
Veje dreves se upogibajo pod pritiskom burje, ki ne pojenja.
Hlad se zažira skozi tekaško majico vse do kosti.
Prija mi, hlad me zbuja, opominja, burja, lasje plešejo v ritmu, ki ga ni. In nikjer nikogar.
Počasi se spuščam proti Novi Gorici.
Moje mesto spi. A sem žalostna.
Moje mesto spi. Spokojno. Nikjer nikogar. Kar je prav te dni. Le drevesa, veter, oblaki, ptičje petje, ki je nekoliko potihnilo.
Ozrem se v nebo, temni oblaki, ni jasnine, sonce je ponovno zaspalo.
Februarja sem komaj čakala pomlad, in pomlad je prišla, z zvončki, ki so pobelili Panovec, med trobenticami, in žefrani, odmev korakov.
Odmev burje na šipah, ko sem že doma.
Bella me čaka, pomucka se in že je čas za njen zajtrk.
Pogledam skozi okno in tam je moja soseda in njen trenutek, ne poznam je, ampak rada jo imam, kako z mirnostjo egipčanske sfinge pokadi svojo cigareto. Marsikaj bi se lahko naučila od nje. Ne poznam je. A ponuja mi mirnost v trenutku. Kot bi mi skozi cigaretni dim šepetala: “Miruj, postoj, zadihaj in uživaj. Trenutek. Ker naslednji je lahko že usoden. Pa če je to cigareta, ni pomembno. Duša je mirna. Telo je mirno. Človek je miren.”
Kam drvi svet?
Kam nas bo pripeljalo trenutno stanje?
Z virusi, bakterijami, glivami, paraziti živimo stoletja, uspešno, manj uspešno.
V razmišljanju si zaželim kave, ne, kamilični čaj bo bolj primeren v teh dneh.
Pogledam v nebo, čudovite barve, prelivajo se od zlate do sinje modre, med oblake in daleč v vesolje. Oblaki so se razpršili, burja jih je odgnala proč.
Joj, kako zelo smo zašli, proč od Matere Narave, v pehanju za denarjem, za materialnimi dobrinami, ker ima sosed boljši avto, ker je njegova hiša večja in ker ima deset milijon nazivov pred imenom in priimkom, a žal niti atoma kmečke pameti in človečnosti.
Le vprašanje časa je bilo, kdaj se bomo zaleteli v zid, da se poruši na nas, z vso silo, vsem besom, prav nam je, pravzaprav.
Kolikokrat ste se v zadnjem letu prebudili v sončno jutro in sploh opazili enkratnost, barvitost? Hvaležnost?
Niste? Aha, saj res, potrebno je predvsem razmisliti, kam, kako, koliko, in jaz, jaz, jaz, egoizem, ki mu ni meja.
Nova Gorica sameva, in prav je tako.
Obujem superge in grem na sprehod, skozi mesto, sama, da ne bo pomote, po Cankarjevi ulici do Erjavčeve in potem do železniške postaje, kjer ni izhoda tja, kamor si najbolj želim, v staro Gorico.
Kmalu upam.
In v toku misli, rez, da bom morala v trgovino.
To je po novem podvig, sicer sem že prej pisala seznam, kaj moram kupiti, da ne zapravim preveč, predvsem po ne potrebnem, časa, ki je zelo dragocen.
Hrana, zaklad, in sebično je razmišljati, da jo lahko brezbrižno zavržem, če ostaja. Sram je lahko vsakogar, ki to počne. Brez duše.
Ko nekateri nimajo. Ne za mleko. Ne za kruh.
In sama vem, kako je. Ko nimaš. Za kruh.
Srečam par ljudi, z masko čez usta in nos, zaščita pred virusi.
Ja, higiena, razkuževanje, 2 m razdalje, izogibanje ljudem.
Če bo potem bolje, seveda. Morda. Ne.
Ampak kdo mi lahko zagotavlja, da virusa več ne bo, ko bodo oblasti razglasile, da je najhuje mimo in se življenje lahko nekoliko vrne v normalne vode.
Kaj res? Aha, virus se je sam od sebe odločil, da bo odšel na počitnice. Do naslednjega zagona. Ko bo potrebno ljudi ponovno zapreti v karanteno in jih usmerjati in kontorlirati.
Kaj je pravi način? Primeren način? Kaj je prav in kaj narobe?
Bomo zmogli?
Ali je resnično bolezen tisto, kar nas primarno ubija ali je to naša brezbrižnost in neodgovornost do narave, naša želja po prevladi, egoizem, ki mu ni enakega?
Le korak smo stran od spoznanja, da smo mi gostje na planetu Zemlja, Narava brez nas preživi brez večjih težav, mi smo tisti, ki se skozi vsa ta leta evolucije nismo naućili ponižnosti.
Sram nas je lahko.
Ko vidim ljudi, ki odvžejo kosovne odpadke v bližnjem gozdu in mislijo, da je tako ok, saj jim niso na očeh, se primem za glavo.
Ne, kot bi odvrgli smeti pred svojim pragom.
Človek božji, kaj se boš usedel v svojega novega Audija, ki ga odplačuješ na leasing, ker ga pač drugače nisi sposoben odplačati, torej ni tvoj, bedak, in se boš odpeljal na Mars?
Mogoče Saturn?
Upam, da ne, ker bi postopma uničil še ostale planete kot to počneš z našo drago Zemljo.
Zunej brije burja in jaz sem žalostna.
Pogrešam brata in Ulo, ki živita v stari Gorici, pogrešam sladoled in sprehode ter skupne teke, pogrešam ljudi, ki me resnično imajo radi in se v teh težkih dneh spomnijo name in me pokličejo.
Vsekakor se bodo poleg načina življenja izkristalizirali tudi marsikateri odnosi, za katere smo mislili da so odlični, a v resnici so le površinsko za bruhat.
Meni so se že, in hvala tistim, ker sem končno sprevidila, kakšno ogabno in prelepo masko nosijo in jo bodo še, ker jim ne potegne, kot bi rekla moja prijatejica, tem itak nikoli ne bo, pa če pade meteorit na Zemljo.
Koliko časa še?
Dragi moji, toliko kot bo potrebno, človek očitno potrebuje lekcij še pa še, da prizna svojo zmoto.
V meni se je definitivno v tem mesecu marsikaj premaknilo, napak imam veliko, vem, da moram spremeniti marsikaj, marsikaj in marsikoga sprejeti in marsikaj in marsikoga odrezati iz življenja takoj, brez občutka slabe vesti.
Saj bom, v nasprotnem primeru bom uničena sama, tako kot naša mati Narava, spoštujmo jo in ne nasprotujmo ji.
Ona nas ne potrebuje za preživetje, ampak mi njo.
In za vsako bolezen, virus, bakterijo, nam ponuja zdravilo. Škoda le, da smo v svojem prepričanju v vsemogočnost človeka tako slepi, da tega ne vidimo.
Ulice so prazne, srce me boli, cmok je v grlu in po licu spolzi solza, ko prečkam Bevkov trg.
Moje mesto, Nova Gorica, spi.
Dragi moji, pazite nase, ostanite mi zdravi in kmalu zopet na vidneje.
Naj Nova Gorica v teh dneh spokojno spi.
Avtorica: Sonja Leskovar
