(razmišljanje ob 75. obletnici konca 2. svetovne vojne)
Ko se poslovijo zadnje priče, ko se prekopljejo zadnji grobovi padlih in ko naposled umrejo tudi tisti, ki so jim predniki še v živo pripovedovali o grozodejstvih preteklih časov, takrat usahnejo čustva in spomini in ostanejo le gola dejstva, vkovana v spominske kamne, vtisnjena v učbenike in shranjena v digitalne pomnilnike.
Turške vpade, tridesetletno vojno, francosko revolucijo in druge oddaljene krvave morije prav zato dojemamo drugače kot grozote vojn 20. stoletja, ki so pustile krvave sledi v naših krajih in med našimi ljudmi; pravzaprav je za njihovo dojemanje posebej ključno, da so se čisto fizično dotaknile domov, v katerih živimo še danes, in ljudi, ki so še vedno naši sopotniki ali pa so vsaj bili do nedavnega ter s tem njihovo zgodovinsko resnico vtkali v naš spomin in naše dojemanje stvarnosti. Z vsakim prihodnjim rodom bo ta spomin postal manj neposreden in vse bolj faktografski, dokler čustvena dimenzija ne bo dokončno utonila v večnost časa.
Dano mi je bilo, da sem s svojim dedki in babicami, ki so doživeli grozote 20. stoletja v različnih vlogah in v različnih uniformah – od partizanske, do italijanske in nemške ter do ruske in zavezniške – sobival precej daleč v odraslo dobo. Njihove pripovedi o dogodkih, krivicah, človeški krutosti in iznajdljivosti so se preko njih vsidrale tudi v moje dojemanje sveta. Množica pisem in predmetov, ki sem jih kot otrok odkrival v kleteh in kaščah hiš svojih prednikov in jih na skrivaj in proti volji svojih staršev – češ kaj boš s to šaro – nosil domov in pospravljal v svoje predale, pa je v meni dokončno zasidrala prepričanje, da je bila vojna nekaj stvarnega in otipljivega in nikakor ne nekaj oddaljenega in abstraktnega.
Opešanje čustvene dimenzije zgodovinskega spomina je neizogibno. Že mojim potomcem, ki navidezno živijo v istem svetu kot jaz, ni bil in tudi ne bo dan neposredni stik s tistimi, ki so to doživeli, nikdar jih ne bodo božale roke ljudi, ki so v mladosti opravljale prisilno delo v rudniku svinca na Sardiniji ali ki so na Poljskem v uniformi rdeče armade med trupli soborcev iskale zaklon pred nemškimi topovskimi kroglami. Nikdar – pa naj se še tako trudim – jim ne bom mogel o vojni pripovedovati na način, kakršnega sem bil sam deležen od svojih dedkov in babic in nikdar jim ne bom mogel vzbuditi občutij, kakršna so oni meni.
Prav zato, da ta spomin ostane v zavesti ljudi, in navzlic temu, da je pozaba absolutno in dokončno dejstvo, je dolžnost vseh nas, da o tragičnih dogodkih 20. stoletja spregovorimo ter jih obeležujemo, dolžnost zgodovinarjev in raziskovalcev pa, da o njih stvarno in objektivno pišejo. Revščina, smrt, solze in boleči spomini s časom bledijo in izzvenevajo, ostati pa mora jasno sporočilo, da se vojne in sovražnosti med narodi nikoli več ne smejo zgoditi.
Avtor: Gabrijel Fišer
