V čudovitem atriju mestne občine Nova Gorica se je včeraj v organizaciji svetniške skupine Goriška.si odvila okrogla miza, na kateri so govorili o inovativnih pristopih reševanja sodobnih stanovanjskih izzivov. Problema, ki ga na eni strani zaznamuje pomanjkanje stanovanj in vrtoglave tržne cene, na drugi pa veliko število praznih hiš, so se lotili s primeri dobre prakse. Napolnjen atrij zainteresirane javnosti in skoraj dveurna debata je pokazala, da je tematika še kako aktualna in tudi zanimiva za lokalno skupnost.
Katja Martinčič, Mreža za bivanje občine Idrija, je postregla s problemom Idrije, kjer se soočajo s staranjem prebivalstva in z odseljevanjem mladih. Eden od razlogov za beg mladih je pomanjkanje primernih stanovanj, ki so fizično ali cenovno nedostopna. Istočasno pa je v idrijski občini veliko praznih hiš in stanovanj. »Začeli smo delati na ozaveščanju, govoriti z ljudmi, ponujamo jim konkretne rešitve.« Ugotovili so, da lastniki praznih hiš ne oddajajo, ker se jim ne izplača in jih je strah svojo nepremičnino oddati nekomu v najem. Pojavlja se stigma, ki jo občutijo, da so ostali sami v hiši, v kateri bi morali biti potomci. Martinčičeva vidi rešitev v najemniški službi, ki bi prevzela tveganje, naredili pa so tudi brošuro s konkretnimi nasveti in rešitvami za lastnike nepremičnin.
Arhitekt Primož Pavšič je v lanskem letu sodeloval z Mladinskim centrom Idrija in društvom Idrija 2020 pri nadvse zanimivem projektu Mladi starci, v katerem so naslavljali problematiko neprimernih bivalnih okolij v starosti. V projektu so raziskovali dojemanje doma, raziskovali kontrast med sobivanjem in osamljenostjo ter iskali rešitve za alternativne oblike bivanja v starosti. Problematike so se lotili interdisciplinarno in medgeneracijsko, neposredno v pogovoru z ljudmi na delavnicah. Prikazal je tudi več primerov dobrih praks.
Na lep primer sožitja je pokazal Peter Prezelj, ki je v škofjeloškem hribovju na stari kmetiji zasnoval skupnost za starejše občane Davče. Njegova skupnost do 8 ljudi, kjer člani sami skrbijo za osnovno gospodinjstvo, dobro fukcionira, za to pa je potrebna predvsem iskrenost med oskrbnikom in člani skupnosti ter dobronamernost: »Večina jih je prodala nepremičnine in se preselila k nam. V tistem hipu so se znebili bremena in strahu. Tako se počutijo dobro, varno in so tudi dolgoročno bolj zdravi. Spremeniti moramo to tradicionalno miselnost, da potrebujemo lastnino na stara leta. Starejši ne rabijo materialnih dobrin, ampak družbo, občutek varnosti, podporo in socializacijo.«
Mašo Hawlina iz Zadruge Zadrugator, Inštituta za študije stanovanj in prostora je nadomestil sodelavec Rok Ramšak, ki je predstavil sistem stanovanjskih zadrug. »V zadrugo vstopiš z deležem, občina zagotovi zemljišče, podeli stavbno pravico, stanovalci participativno odločajo, tudi o arhitekturi in bolj ali manj demokratično sobivajo.« Prednost zadrug je, da imajo skupne prostore (npr. sušilnica in pralnica, igralnica za otroke, telovadnica), delijo si lahko skupne hišne pripomočke in/ali stroje. Podal je podatek iz tujine, kjer neprofitna stanovanja v Zürichu v Švici predstavljajo 25% stanovanjskega fonda, na Dunaju pa kar 60%, in velik odstotek med njimi predstavljajo prav stanovanjske zadruge. Tudi v Barceloni v zadnjem desetletju pripravljajo vse več kompleksov z zadružnim konceptom.
Sašo Rink je nastopil kot direktor Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana, enega bolj aktivnih stanovanjskih skladov v Sloveniji, tako pri gradnji neprofitnih najemnih stanovanj kot pri razvoju alternativnih pristopov k zagotavljanju dostopne stanovanjske preskrbe. Povedal je, da jim primanjkuje več kot 4 000 stanovanj, v Sloveniji naj bi jih po ocenah manjkalo okrog 10.000. »Naša stanovanjska politika je usmerjena v subvencioniranje stanovanjskih stroškov najranljivejših skupin in ne v podporo neprofitni stanovanjski gradnji.« Kritičen je bil do države, brez sistemskih sprememb po njegovem mnenju ne bo mogoče narediti veliko. V Ljubljani so mladim v procesu osamosvajanja ponudili namenska stanovanja, problem praznih stanovanj pa bi rešil z večjo obdavčitvijo.
»Na sistemske spremembe ne bomo čakali, bolje bi bilo delovati lokalno in iskati rešitve, ki se nam izkažejo kot dobre,« so se v končni debati odzivali Novogoričani. Tudi sami čutijo, da je potrebno spremeniti odnos do lastnine, predvsem pa delati na ozaveščanju, kajti če človek ravna pravilno, je srečen in če je srečen, je srečen povsod.
