Točno devet desetletij po tem, ko je Learco Guerra, zidar iz delavske, levičarsko usmerjene družine iz Mantove, ki se je za preboj v karavano moral oddaljiti od proletarskih idej svojega očeta in je kmalu postal nasmejani idol in simbol moči fašistične Italije, leta 1931 prvič oblekel rožnato majico vodilnega, prihaja rožnata karavana kolesarjev ponovno na Goriško. Kljub temu da je Tour de France najstarejša in velja za najelitnejšo in najprestižnejšo etapno kolesarsko dirko na svetu, je bil za nas Primorce Giro d'Italia, ki se je prvič odvijal leta 1909, torej šest let za prvim Tourom, vedno nekaj posebnega. Tudi zame. Vsakoletna italijanska kolesarska norija je bila preveč blizu, da bi jo zmogel spremljati kot običajen gledalec.
Gianni Bugno, Franco Chioccioli, Claudio Chiapucci, Moreno Argentin, Marco Pantani in mnogi drugi kolesarski junaki so me celo otroštvo pozdravljali s televizijskih ekranov; v 80-ih in 90-ih so na elegantnih specialkah z jeklenimi okvirji z vitkimi cevmi in ozkimi krmili, prestavami na poševni cevi s strahospoštovanja vrednimi razmerji kot gazele plezali na Stelvio, Gavio, Blockhaus in ostale kultne vzpone ter se nato brez čelad, zgolj s čepicami na glavah z vratolomno hitrostjo spuščali po ozkih cestah med gorskimi pašniki, ki jih je med Girom meseca maja marsikje še prekrivala snežna odeja. Ob tem pa so italijanski novinarji in italijanska kolesarska javnost vselej veliko prostora posvečali tudi tistim, ki so to počeli desetletja pred njimi. Giraradengo, Binda, Guerra, Magni, Bartali ter seveda mitični Fausto Coppi, njegova Dama Bianca in njegova skrivnostna in nikoli docela pojasnjena smrt zaradi malarije le nekaj mesecev po koncu kariere so bili protagonisti skoraj bibličnih pripovedi o junaštvu, herojstvu in dotiku Stvarnika na vrhovih gora, na katere so z blatom in peskom zamazani kolesarji z rezervnimi tubularji okrog ramen potiskali pedala s tako silo, da so se gume koles komajda dotikale tal.
V ozadju kolesarske mitologije je bila – kot še marsikje – tudi politika. Od fašistične oblasti, ki je kolesarske šampione ter kult moči, telesa in poguma pred drugo svetovno vojno izrabljala za širjenje nacionalističnih idej med ljudstvom, do revne povojne Italije, ki je s športom – in pri tem je bilo kolesarstvo tik za nogometom – ljudstvo oddaljila od vsakdanjih stisk in tegob in hkrati preusmerila pozornost od mnogih afer, ki so se dogajale v italijanski politiki po drugi svetovni vojni. Obračun med Bartalijem in Coppijem pa je bil brez trohice dvoma tudi prikriti obračun med konzervativnim in liberalnim, med cerkvenim in laičnim, med tradicijo in napredkom. Skoraj neverjetno je, da bitka med ikonama v kolesarskih krogih traja še danes.
Več kot stoletna zgodovina s podobami sreče, trpljenja in žalosti s spektakularnimi kulisami narave in navdušenimi množicami v ozadju ter eleganca in lepota gibanja na dveh kolesih, ki se je razvilo iz človekove potrebe, da hitreje in učinkoviteje pride iz kraja v kraj, nato pa je iz tega nastal tekmovalni šport, upravičeno uvrščajo kolesarstvo med temeljne športne panoge, prireditve pa med spektakle, polne emocij in junaštev. Kolesarstvo je mitologija, je pogled v zgodovino razvoja športa, človeštva in družbe ter tehnološkega napredka mehanike, elektronike in materialov.
Prav zaradi tega je bilo kolesarstvo ena od mojih najzgodnejših ljubezni. Najbrž je tudi mene neznansko privlačila misel, da lahko s pomočjo lastne sile poganjaš prevozno sredstvo in odkrivaš nepoznane kraje in da močnejši kot si, hitreje greš. Že kot predšolski otrok sem vozil kolo tako rekoč nepretrgoma. Tudi po več ur dnevno sem s starim Rogovim Kekcem krožil po dvorišču, si postavljal ovire, tunelčke in podobno. Takoj ko sem se lahko, sem se v osnovni šoli vpisal v kolesarski klub. Tam pa nisem imel sreče. Zima je bila, namesto na kolesu smo bili v telovadnici in doma nisem imel nikogar, ki bi me spodbujal. Ko smo šli prvič na improvizirani spretnostni poligon na avtocestnem gradbišču pri Vrtojbi, sem takoj po štartu izgubil ravnotežje, se usedel na zadnjo gumo, padel v blato in bil seveda z naskokom zadnji. Vsi, na čelu s trenerjem, so me zasmehovali in se zaradi tega iz mene norčevali. Po nekaj mesecih sem razočaran odnehal. Ostal pa sem vse do današnjih dni navdušeni rekreativec in ljubitelj kolesarskega športa. Večkrat razmišljam, da je bolje tako. Marsikatero razočaranje mi je bilo s tem prihranjeno, telesnih predispozicij pa tudi nimam takšnih, da bi lahko kaj resnega dosegel.
V osnovni šoli sem skoraj vsak dan po vrnitvi domov na televizijski postaji TMC (Telemontecarlo) gledal aktualno športno oddajo TMC sport, ki jo je vodil novinar Massimo Caputi. Prav tu sem maja 1994 slišal, da prihaja Giro d'Italia v Slovenijo. Bil sem čisto iz sebe od navdušenja! Tata se ni niti kaj preveč upiral, ko sem mu skorajda ukazal, da me mora peljati. Celo več, skupaj sva pogledala traso etape in ugotovila, da se je bolje kot v Novo Gorico odpraviti na kakšen klanec, kjer bova videla več. Takoj po šoli sva se zato odpeljala z avtom v Vipavo in nato čez Avžlak proti cesti Ajdovščina-Col. Nekje sva avto pustila in nato nekaj časa pešačila do glavne ceste, nato pa sva pozdravila karavano dirke na sredini vzpona proti Colu. V živo! Nepozabno!
Leta 2001, ko sem bil gimnazijec tik pred maturo, je Corsa Rosa ponovno zavila na Goriško. Kolesarji so peljali čez Rafut, zavili čez mejo v Rožni Dolini in se nato vrnili v Italijo. Letos, skoraj natanko 20 let po tem, jih pričakujemo ponovno, na zelo podobni trasi. Zaradi vpliva Italije in zgodovinske navezanosti na čezmejno italijansko okolje ter športne in druge javne osebnosti iz italijanskega prostora imamo na Goriškem Giro za »skoraj našo« dirko. Zato je toliko lepše, ko »skoraj naša« dirka tudi zares zavije k nam.
Zapisal: Gabrijel Fišer
Kolesarji na Giru leta 2001 med spustom proti mejnemu prehodu Rožna Dolina (v sredini rožnata majica Dario Frigo).
